MajaV nekem angleškem članku sem prebrala, da so zdaj za vsebine, do katerih dostopajo otroci, na voljo nova orodja za filtriranje, ki so tudi prijaznejša do tehnično manj spretnih staršev. Že nekaj časa razmišljam o tem, ali bi v naši družini uvedli kaj podobnega, a se še nisem odločila.
Tehnična orodja za filtriranje spletnih vsebin so na voljo že zelo dolgo in v nekaterih državah jih uporabljajo – ponekod bolj, ponekod manj – celo na ravni države. Svetovno najbolj znan je primer Kitajske, ki v celoti filtrira vsebine, do katerih lahko dostopajo njihovi državljani; v evropskem prostoru pa nekoliko podoben pristop uporablja Združeno kraljestvo.
Velika podjetja že leta ponujajo nove in nove izvedbe programskih orodij in različnih tehničnih rešitev, ki naj bi staršem olajšala vzgojo otrok in tudi prevzela del njihovih obveznosti. To se seveda sliši izredno privlačno. Z le nekaj kliki dobimo občutek, da je naš otrok na spletu varen in da nam ni več treba razmišljati o tem, ali bo naletel na vsebine, ki jih mi ne odobravamo. V današnjem svetu stalne preobremenjenosti, ko imamo vsi res premalo časa za družinske obveznosti, se to zdi idealna rešitev.
Strokovnjaki, ki se s tem področjem ukvarjamo v evropskem prostoru, k temu pristopamo na dva diametralno nasprotujoča si načina. Na eni strani je pristop, ki ga zagovarja predvsem Velika Britanija, podobno mnenje pa ima tudi Poljska, in na drugi strani pristop, ki bi mu lahko rekli tudi »skandinavski model«, saj so pri tem enotne prav vse skandinavske države.
Pri »britanskem modelu« se na državni ravni vsebinsko filtrira prav vse javno dostopne spletne vsebine. Država in družba tudi pričakujeta, da bodo starši sledili temu zgledu. Pri »skandinavskem modelu« pa gre razmislek v drugo smer.
Vsi dosedanji filtri vsebin so se izkazali kot precej neučinkoviti, saj filtrirajo preveč ali premalo. Ne filtrirajo na primer nasilnih vsebin, tako da bo mogoče otrok »zaščiten« pred večjo površino gole kože, ne pa tudi pred prizori ekstremnega nasilja, kot so na primer videoposnetki obglavljanj. Pokazalo se je tudi, da otroci pogosto uspešno zaobidejo te filtre ali pa vsebine, do katerih morda zaradi filtrov niso prišli, poiščejo na drugi napravi, na primer pri prijatelju. Ker pa filtri vsebin in uporabe spleta omogočajo velike zaslužke, se ves čas pojavljajo novi, ki obljubljajo, da bodo (tokrat pa zares) odpravili vse napake obstoječih. Starši z uporabo filtrov dobijo občutek, da jim ni treba skrbeti za varnost otroka na spletu. Dobijo lahko tudi občutek, da se jim ni potrebno pogovarjati z otroki o njihovem »spletnem življenju«, kar je mnogim staršem v olajšanje, saj menijo, da temu niso kos.
Skandinavski pristop postavlja v prvi plan predvsem osveščanje staršev in otrok in zagovarja postavljanje mej pri uporabi spleta s pogovorom in z vzpostavljanjem zaupanja med starši in otroki tudi na področju uporabe spleta. Predpostavlja uvedbo družinskih dogovorov in pravil za rabo naprav in spleta in postavlja starše kot zgled tudi na tem področju, ne le v »offline« življenju.
Seveda tudi pri tem pristopu ne gre brez določene mere nadzora, a tu je nadzor transparenten in v dogovoru z otrokom: »Bova občasno skupaj pogledala, ali paziš, da ne objavljaš osebnih podatkov, tako kot sva se dogovorila.« Ali: »Bova skupaj pogledala, kaj je tisto, kar te moti na spletu, aplikacijah in družbenih omrežjih.«.
V Sloveniji se tisti, ki se ukvarjamo z varno rabo interneta, nagibamo k skandinavskemu pristopu, ki se je izkazal kot veliko bolj učinkovit pri »online« zaščiti otrok in pri preprečevanju spletnega vrstniškega nasilja, pa tudi pri reševanju posledic nasilja.
Izkaže se namreč, da se otroci in mladi, ki svojih staršev ne vidijo kot sogovornike na področju spleta in novih tehnologij, ne obrnejo na starše niti takrat, kadar so tarče vrstniškega »online« nasilja, to pa običajno še poslabša njihovo situacijo. Vrstniki, na katere se v večini primerov obrnejo, jim namreč ne morejo zares pomagati.
Pri nas seveda nimamo kitajskih ali pa britanskih zakonov, tako da je končna odločitev o morebitni uporabi filtrov spletnih vsebin ali drugih orodij za nadzor otrok v rokah staršev. Odločitev o njihovi uporabi je torej stvar posameznika in njegovega razmisleka o tem, kaj meni, da je najbolje za zdravo odraščanje njegovega otroka.
Časoris
Mateja
