MajaV Sloveniji, kot tudi drugod po svetu, že dolgo opažamo porast vrstniškega nasilja med mladimi, ki uporabljajo spletne platforme ali aplikacije.
Pogosto mu rečemo kar virtualno nasilje, a gre za nasilje, ki je vse prej kot virtualno – za nasilje, ki je pogosto zelo boleče in travmatično za žrtev. Tako nasilje ima širši doseg, saj ga lahko vidi veliko ljudi, objave pa lahko tudi trajno ostanejo na spletu.
Otroci in mladostniki, ki so žrtve nasilja, se običajno po pomoč in podporo obrnejo na svoje vrstnike, redkeje na odrasle osebe. Mnogi med njimi – in ti so pogosto tarče hujših oblik nadlegovanja – pa nikomur ne povedo, kaj se jim dogaja, kar jih peha v še hujšo stisko.
V primerih, ko se žrtev nasilja obrne na odraslo osebo, so to redko starši. Pogosteje se zaupa odrasli osebi v šoli, kot so npr. razrednik, svetovalni delavec ali učitelj/učiteljica, ki je žrtvi blizu.
Otrok, ki ga nadlegujejo, se pogosto počuti tudi nekoliko (so)krivega, saj je morda s svojimi dejanji spodbodel nadlegovalca, kar je lahko dodaten razlog, da se po pomoč ne želi obrniti na starše.
V bolj »normalnih« razmerah so se kot učinkovito sredstvo za preprečevanje vrstniškega nasilja izkazale preventivne aktivnosti in izobraževanja, ki jih izvajajo ali organizirajo šole. V šolskem okolju je žrtvi tudi lažje najti zaupnika, h kateremu se lahko obrne po pomoč.
V koronačasih pa je pomoč lahko večji izziv.
Otroci se seveda lahko obrnejo na Tom telefon, a na tega običajno kličejo v času, ko so sami in vedo, da nihče, ki jih pozna, ne bo slišal njihovega pogovora s svetovalcem.
V času, ko so marsikje tako otroci kot starši doma, pa se otroci ne odločijo za klic na pomoč. V tem času so tako na Tom telefonu zabeležili manjše število klicev, a je bil med njimi večji odstotek takih, ki so bili povezani z nasiljem.
Sodelavke in sodelavci Tom telefona so se zato, in ker doma tudi v prihodnjih tednih ostajajo številni otroci, odločili, da podaljšujejo delovni čas. Sedaj jih lahko otroci kličejo na številko 116 111 od 10.00 do 20.00 ure.
Dekleta in fantje niso enako izpostavljeni nasilju. Projekt »Odklikni!« je lani razkril, da je tudi pri nas veliko bolj razširjeno in hujše spletno nasilje nad dekleti. Dekleta poleg tega poročajo, da jih tako nasilje bolj prizadene.
Žrtve nasilja so pogosto otroci in mladi, ki sodijo v bolj ranljive skupine, in ravno ti v tem času morda nimajo nikogar, na katerega bi se lahko obrnili.
Ni nemogoče, da bomo posledice trenutnega dogajanja zaznali šele, ko bomo več skupaj, a zaznali jih bomo verjetno le, če se problema zavedamo. Morda se otrok, ki je v izolaciji več mesecev trpel zaradi spletnega trpinčenja, ne bo več znal obrniti k nam po pomoč.
Imejmo torej odprte oči – še bolj kot do sedaj. Tako bomo morda komu vrnili zaupanje v to, da obstajajo tudi drugačni ljudje, kot so tisti, ki ga trpinčijo.
MVI
Tereza
