MajaPandemija nam je prinesla veliko življenjskih sprememb. Med drugim tudi pouk in delo od doma, »online« dogodke in nasploh več časa, ki ga prebijemo pred zasloni vseh vrst.
To je pri otrocih in najstnikih vplivalo na odnos do interneta, kar niti ni presenetljivo. Je pa presenetljivo, kako je nanj vplivalo.
Verjetno bi pričakovali, da bo otrok, ki je prej internet uporabljal le za zabavo, zdaj pa je dolge mesece prebil pred računalnikom, prek katerega je potekal pouk na daljavo, ob tem spoznal, da internet ni le igra in zabava, ampak tudi resno orodje za delo.
No, če to pričakujete, se motite.
Zagotovo obstajajo otroci in mladi, in gotovo jih ni malo, za katere to velja. V tem času so razvili odgovoren odnos do tega, kaj počno na internetu.
Veliko bolj opazni pa so otroci, ki so v tem času nekako zastali v razvoju empatije, ali celo nazadovali. Otroci, ki so z odprtimi rokami sprejeli svet novih možnosti, ko se je pouk preselil na njihov teren, na njihovo igrišče, in mladostniki, ki so navdušeni nad povečanim dosegom njihovih »zanimivih« objav in »šal«.
To so vedno »šale« na tuj račun in zdaj, ko so vsi še več »online«, je tudi ogledov in dodanih komentarjev še več kot prej. To otroke in najstnike dodatno spodbuja, da objavljajo še več, saj je spletna priljubljenost ena izmed motivacij, ki najvišje kotirajo med mladimi.
Kaj počnejo?
Najbolj priljubljeno je snemanje drugih (vrstnikov, učiteljev, naključnih mimoidočih, ljudi, ki jih srečajo pri svoji šolski delovni praksi …). Kdor koli je lahko tarča »šal«. Posnetke potem običajno opremijo še s »smešnimi« žaljivimi pripisi, kar sproži val dodanih komentarjev in pa seveda val posnemanja. Vsi hočemo biti priljubljeni med svojimi vrstniki, ali ne?
Kaj je tu najbolj problematično?
Težava je predvsem normalizacija različnih oblik »šaljivega« nasilja. Ker je tako pogosto, ga je zelo veliko otrok in najstnikov sprejelo kot nekaj povsem običajnega. Če jim omenimo, da je to problematično, kaj hitro dobimo presenečen odgovor: »Pa saj to je čisto normalno, to na internetu itak vsi počnejo.«
Maja Vreča
Kje torej začeti? Kako to početje »od-normalizirati«?
Za začetek se ga moramo zavedati.
Ne smemo niti pozabiti, da so otroci del svoje vrstniške skupnosti in ne želijo izstopati. Če izstopaš, se ti lahko zgodi, da boš ti naslednja tarča »šale«.
Potem se lahko pogovorimo z otrokom in preverimo, če ni morda tudi on med vsemi temi »povsem običajnimi šaljivci« ali pa »le« med tistimi, ki se veselo smejijo najboljšim »šalam« in nam potem mirno razložijo, zakaj niti ne poskusijo pomagati žrtvi na posnetku: »Pa ja ne bom špecal, sploh je pa to itak samo taka šala, to je samo na internetu, to ni nič resnega.«
Predvsem mu moramo povedati, da smo tu zanj, da se lahko vedno obrne na nas za pomoč in za nasvet. Celo, če bo kdaj tudi sam žrtev tega, da je najprej sodeloval pri »šalah« in potem zaradi tega postal njihova tarča.
Nejc
Časoris
Mateja
