Ali se naši dnevi polnijo z »doomscrollingom«?

Čisto normalno je postalo, da se zbujamo s telefonom ob postelji. Konec koncev nam ta služi tudi kot budilka.

In ravno tako je postalo normalno, da je telefon prva stvar, ki jo vidimo zjutraj, in prva reč, ki se je dotaknemo. Vzamemo ga v roke in preletimo dogajanje, ki smo ga »zamudili« čez noč.

Živimo v času, ko se res veliko dogaja, in v svetu, ki je postal globalna vas, kjer se novice z vsega sveta razvedo tako hitro, kot so se včasih le vaški trači.

To nas kaj zlahka zapelje v nekaj, kar je dobilo ime »doomscrolling«. Slovenski prevod tega izraza bi lahko bil na primer pomikanje oziroma »drsenje po zaslonu v iskanju pogube«.

Gre za pojav, ki je zelo razširjen v zahodnem svetu. Tesno je namreč povezan z našo kulturo. Vse mitologije in religije tega območja so v svojo predstavo sveta vključile tudi njegov konec v neki obliki, pa naj gre za skandinavske mitologije, zoroastrizem ali za sodobno krščanstvo.

Naš pogled je kulturno pogojen s tem, da vidimo svet kot nekaj, kar ima svoj začetek in konec.

Vidimo ga nekoliko drugače kot na primer nekatere velike religije vzhoda, ki svet dojemajo kot skorajda neskončen niz ciklov; kot stalno kroženje od začetka do konca, ki pomeni le ponovno rojstvo in začetek novega cikla.

Zaradi našega videnja sveta se naše kulture rade nagibajo k temu, da večje spremembe v okolju zaznavajo kot morebitno napoved konca sveta, kakršnega poznamo.

Mnogi smo ostali sami za svojimi zasloni, ki pritrjujejo našim strahovom in nam ponujajo nove zlovešče informacije. Ob tem se nam kaj zlahka zgodi, da nas te negativne novice tako zelo prevzamejo, da povsem spremenijo naše videnje sveta.

Te tendence so zelo opazne predvsem v ZDA, kjer je mnogo gibanj, ki tako ali drugače naznanjajo konec sveta. Dokaj razširjeno je na primer gibanje, katerega pripadniki se imenujejo »survivalists« oziroma »preppers«. Ti svoja življenja posvečajo pripravam na katastrofo, ki naj bi se zgodila v kratkem.

In kaj ima vse to z nami? Saj vendar nismo mi tisti, ki si delamo zaloge za morebitno atomsko vojno ali kakšen drug apokaliptični dogodek.

Ne glede na to, da si ne gradimo zaklonišč niti jih ne polnimo s konzervirano hrano in orožjem, se nihče izmed nas ne more povsem ogniti »duhu časa«. Naša globalna vas nam tega ne dopušča.

Vsi smo dnevno »bombandirani« s stotinami novic, ki nas z razlogom vznemirjajo.

Skozi evolucijo smo se prilagodili temu, da nas nekaj, kar nas prestraši, bolj pritegne kot tisto, kar nas razvedri. Razvili smo tako imenovano »negativno pristranost«.

Biti opozorjen na znake morebitne nevarnosti je bilo včasih vprašanje preživetja, zdaj pa je to postalo naše breme, ki nas peha v kronični stres. Zdaj ima ta velika količina negativnih novic, od katerih kar ne moremo odvrniti pogleda, pogosto zaskrbljujoče posledice.

Zdaj lahko ostanemo dobro informirani s tem, da vsak dan spremljamo novice, za katere se nam zdi, da jih »res ne smemo zamuditi«. To niti ne bi bilo tako problematično, če bi te informacije iskali sami.

Če pademo v ta začarani krog, je res pomembno, da se zavestno potegnemo iz njega.

Nikakor ne govorim o tem, da bi morali »tlačiti glavo v pesek« in se izogibati novicam – daleč od tega; a pretirana količina negativnih novic nas lahko spravi v zelo hud stres in celo povsem ohromi.

Lahko nam da občutek, da prav nič ni odvisno od nas in da ničesar ne moremo spremeniti.

Lahko nas vodi v anksioznost ali celo v depresijo.

Temu pa nismo izpostavljeni le odrasli. Tudi otroci in najstniki lahko zapadejo v ta črni krog negativizma. Temu so še bolj izpostavljeni otroci, ki pri starših vidijo tako vedenje.

Kaj lahko naredimo, da se izognemo temu?

• Za začetek si kupimo budilko. Vem, da tega ne slišite prvič, in morda je zdaj čas, da to tudi zares naredite.

• Ne začnimo svojega dneva z jutranjo dozo strašljivih novic, ki bodo vplivale na naše razpoloženje skozi dan. Za informiranje bo dovolj časa tekom dneva.

• Aktualne novice poiščimo pri verodostojnih virih in se izogibajmo senzacionalističnih člankov.

• Ozavestimo naš »spletni čas«. Vsem se nam rado zgodi, da nekaj iščemo in med brskanjem najdemo še nekaj drugega in potem nam je ponujeno še nekaj tretjega …

• Če opazimo, da že zelo dolgo drsamo po zaslonu in se kar ne moremo odtrgati od tega, se odtrgajmo zavestno in se vrnimo šele po premoru, če smo ostali nekje sredi teksta ali videa.

• Uporaba telefona med obroki je problematična iz več razlogov. Čeprav s tem morda ne dajemo slabega zgleda otrokom, vsekakor ni dobro, da pred in med jedjo prebiramo novice. Želodec nam bo hvaležen, če bomo telefon odložili nekam daleč stran.

• In seveda mora telefon na polnilec v dnevni prostor najkasneje dve uri pred spanjem.

Ko pa prebiramo za nas relevantne novice, ki pogosto res niso takšne, da bi nas spravile v dobro voljo, ne pozabimo na dihanje.

Morda se sliši smešno, ampak res pomaga, da se nagnemo nazaj, globoko zadihamo in si vzamemo nekaj trenutkov za premislek o prebranem. To nam bo pomagalo tudi pri tem, da se odločimo, ali bomo še naprej vztrajali pred zaslonom.