Ali koronsko leto za računalniki spreminja otroški pogled na svet in ljudi?

Nedavno sem imela delavnico za večjo skupino štirinajstletnikov. Delavnica je bila zelo podobna mojim sorodnim delavnicam iz predkoronskih časov, a se je v nečem zelo izrazito razlikovala od njih. 

Pri tem nimam v mislih tega, da je potekala prek Zooma, učitelji pa so bili s svojimi učenci v razredih in so morali biti tudi moji pomočniki in posredniki v komunikaciji z učenci.

Razlikovala se je v odgovorih učencev na moja vprašanja.

Večina otrok je menila, da pri pouku prek Zooma zelo drugače dojemajo svoje sošolce in učitelje. Občutek imajo, da so to zdaj nekako drugačni ljudje. Poleg tega se jim zdi, da tisto, kar se dogaja prek spleta in na njem, ni ravno resnično in da »online« dejanja niti nimajo zares posledic za naše fizično življenje. Veliko jih je tudi povsem odkrito priznalo, da bi bili pripravljeni objaviti res grde reči na spletu, če bi lahko to naredili anonimno, tako da nihče ne bi vedel, kdo je to objavil.

Na moje presenečenje se je pokazalo, da je tem otrokom to leto »distanciranja« in pretežno »online« življenja le še poudarilo ta občutek, da internet ni nekaj resničnega. Ta občutek je bil pri opaznem delu otrok prisoten tudi pred epidemijo, a še nikoli tega nisem videla v tolikšni meri, predvsem pa ne pri otrocih te starosti. Običajno tako odgovarjajo predvsem mlajši otroci.

Na moje vprašanje »Ali je internet resnični svet ali ne?« je tako le ena deklica odgovorila, da je to resnični svet, vsi ostali so menili, da ni. Tudi za pouk prek spletnih orodij so enoglasno odgovorili, da ni prav v ničemer podoben in enakovreden tistemu v razredu. Nakazali so tudi, da ga ne vidijo zares kot pouk.

Ta sprememba v dojemanju je verjetno tesno povezana tudi s pojavi, ki jih opažajo pri Tom telefonu.

V lanskem letu so opazili, da se število telefonskih klicev ni povečalo. Celo upadlo je zaradi tega, ker v tem letu ni bilo tako imenovanih »testnih klicev«, pri katerih otroci kličejo kar tako – malo za šalo, malo zares.

Opazili pa so porast števila klicev otrok z zelo resnimi stiskami, opazno je naraslo tudi število tistih, ki razmišljajo o samomoru.

V prvem trimesečju so te številke še bolj poskočile. Veliko več je klicev otrok, ki so žrtve spletnega trpinčenja. Pred korono je bilo povprečno mesečno število stikov zaradi težav na spletu 75, v prvem trimesečju 2021 pa je naraslo na 140.

V vsem letu 2019 je 375 otrok poročalo, da so žrtve spletnega nasilja, a le v prvih treh mesecih tega leta je bilo takih otrok že kar 200. Število otrok, ki tako ali drugače razmišljajo o samomoru, pa je še bolj naraslo.

In kakšen je torej odgovor na naslovno vprašanje?

Jaz ga zagotovo ne poznam in tudi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s posameznimi vidiki otroškega življenja, ga prav tako verjetno (še) nimajo.

Gotovo pa je imelo to leto odraščanja v zelo drugačnih razmerah opazen vpliv na otroke. Kakšen je bil ta vpliv na posameznega otroka, je seveda v veliki meri odvisno od družinskega okolja in stikov, ki so jih otroci ohranili.

Nikakor pa ne moremo kar zamahniti z roko, da »to ni nič takega«, saj lahko vidimo, da je to leto »distanciranja« močno vplivalo na otroke in da je bil za večino ta vpliv vse prej kot pozitiven.

Morda bomo morali razmisliti tudi o tem, kako otrokom povrniti empatijo, kako jim povrniti sposobnost razumevanja sočloveka in jim bolje pojasniti možne posledice njihovih dejanj ter kako vsaj delno premostiti to dolgotrajno »socialno distanciranje«, v katero so bili pahnjeni proti svoji volji.