Abced, nov portal za učitelje, starše in boljšo šolo

Psiholog Kristijan Musek Lešnik je tisti strokovnjak, ki je opozoril:

• da deset let po šolski reformi še ni bilo celovite analize njenih učinkov;
• da slovenski šolarji izražajo sorazmerno velik odpor do šole, izrazito večji kot učenci v drugih državah;
• da je šola prej nesmiselna kot težka.

Ker mu pristojni niso prisluhnili, je Beli knjigi o osnovni šoli ob bok napisal svojo Sivo. Potem je zaradi izkušnje z nasiljem na šoli, ki jo je obiskoval njegov otrok, sestavil vprašalnik, ki pomaga odkrivati nasilje na šoli in s katerim si lahko pomagajo še drugje.

Zdaj je na noge postavil brezplačni portal abc.ed. V nekaj tednih se je na portalu, kot pravi, registriralo že tisoč uporabnikov.

»Portal zajema približno 50 priročnikov z delavnicami, vajami, aktivnostmi, delovnimi listi, ki jih lahko učitelji prosto in brezplačno uporabljajo za delo z otroki in mladino.

Vanj sem vgradil priročnike za spodbujanje razvoja socialnih veščin, razumevanja in uravnavanja čustev, kakovostnih odnosov, etike in vrednot, reševanja konfliktov in drugih pomembnih življenjskih veščin.

Namenjen je tudi promociji pozitivne psihologije in pozitivne edukacije in s tem zagotavljanju spodbudnega in varnega okolja v vrtcih in šolah,« pravi doc. dr. Kristijan Musek Lešnik.

Kako lahko s portalom pomagate izboljšati šolo?

Želel sem postaviti središče gradiv za spodbujanje tistih vidikov osebnosti, ki so v izobraževalnem sistemu postavljeni na malo bolj stranski tir.

Iz raziskav vemo, da sistematična prizadevanja za izboljšanje kakovosti življenja v vrtcih in šolah lahko dajo izjemne rezultate.

Zato je na portalu je zbranih na tisoče idej, vaj, delavnic, zamisli, ki jih lahko vzgojitelji, učitelji in svetovalci uporabijo v različnih okoliščinah na številne različne načine.

V izobraževalnih sistemih največ pozornosti namenjajo znanju. Kaj umanjka?

Človek ni le bitje razuma; vsak otrok, mladoletnik in odrasli je v enaki meri tudi čustveno, socialno, duhovno, telesno bitje.

Spodbujati je treba tudi socialne veščine, altruizem, samozavedanje, čustveno inteligentnost, kakovostne odnose, konstruktivne vedenjske vzorce, kritično mišljenje, vrednote in druge življenjske veščine.

V pogovorih z vzgojitelji, učitelji in ravnatelji opažam, da želijo tem vsebinam namenjati več pozornosti, jim pa velikokrat manjka kakovostnih virov.

Zakaj pozitivna psihologija in edukacija?

Pozitivna psihologija se ukvarja s proučevanjem in krepitvijo pozitivnih vidikov človeškega življenja in duševnosti: z vprašanji sreče, zadovoljstva, smisla, optimizma, upanja, vztrajnosti, odpornosti, psihičnega blagostanja in z drugimi pomembnimi pozitivnimi vidiki človeškega življenja in doživljanja.

Pozitivna edukacija pa prenaša spoznanja, metode in tehnike uporabne pozitivne psihologije v šolsko okolje.

Bili ste med prvimi, ki ste opozarjali na pojav narcisoidnosti, makiavelizma in psihopatije. Dejali ste, da tako rekoč ni šole, ki ne bi imela takšnih primerov. Se lahko zoperstavimo širjenju tega pojava?

Imel sem privilegij iz neposredne bližine in v resničnem okolju spremljati, kako se da s sodelovanjem celotne šolske skupnosti sistematično obvladati nasilje in ustvariti šolski prostor, v katerega šolarji in odrasli prihajajo brez skrbi in strahov.

Zdelo se mi je pomembno te izkušnje deliti naprej.

Ali še vedno menite, da ima slovenska šola probleme, s katerimi se ne želi soočati; med njimi, denimo, je ta, da otroci ne gredo radi v šolo. Ali pa, da se politiki bolj kot s tem, kako šolo izboljšati, ukvarjajo s tem, kako naj bo ta ideološko gojišče rib mladic?

Tu bi ločil dve stvari.

Na eni strani so šole in učitelji, med katerimi mnogi počnejo izjemne stvari in nudijo otrokom in mladim zdravo odskočno desko v življenje.

Ta del povezujem z vitalno šolsko tradicijo na Slovenskem, ki je tudi niz nespametnih političnih odločitev ne more kar tako zatreti.

Na drugi strani je šolska politika in njen šolski sistem.

O dometu šolske politike, ki je zadnjih 25 let pustošila po šolstvu in neprestano omejevala avtonomijo šol, ravnateljev in učiteljev, verjetno največ pove to, da bi bila Slovenija na lestvici, ki bi kombinirala zadovoljstvo učiteljev, staršev in učencev na ravni osnovne šole, povsem na repu vseh razvitih držav. Kar je seveda žalostno.

Zato sem prepričan, da bi si slovenski otroci, starši in šolniki zaslužili boljšo šolsko politiko z dolgoročno vizijo, ki bi videla onkraj dnevnih političnih koristi in točk.

Ali lahko posamezen učitelj, ki to želi, sploh lahko prispeva k boljši šoli?

Ključno vprašanje po mojem ni, kaj zna učitelj, pač pa, kdo je učitelj.

Ljudje, ki gredo v učiteljski poklic z jasnim občutkom poslanstva, odnosom do učenja, veseljem do dela z mladimi, bodo boljši učitelji od tistih, ki se na pedagoške fakultete odpravljajo, ker nimajo druge ideje.

Več ko ima učitelj pedagoške avtonomije, več lahko prispeva k boljši šoli.

Šole, kjer učitelje dušijo togi kurikuli, učni načrti in množica predpisov, ki natančno ureja skorajda vsak postopek, so idealni prostori za povprečne učitelje in obupno slaba okolja za tiste, ki bi želeli od sebe dati več od nujno predpisanega minimuma.

Tudi dejstvo, da država najboljšega in najslabšega učitelja nagrajuje (s plačo) povsem enako, gotovo ni stimulativno za dobre učitelje.

Verjamem, da za večino učiteljev plača ni ključni motiv za delo. Je pa vseeno boleče, če se država po dolgem in počez požvižga na to, kako ga opravljaš.

Še bolj neprijetno pri tem je, da so najboljši učitelji v povprečju dosti bolj obremenjeni od najslabših – vsak ravnatelj pri zdravi pameti bo najbolj odgovorne in zahtevne izzive zaupal tistim, na katere se lahko najbolj zanese.

Tudi če plača ni ključni motiv za opravljanje dela, to ne pomeni, da uravnilovka vsakega petega v mesecu ni boleča klofuta za tiste, ki se najbolj razdajajo.

Učitelji se velikokrat pritožujejo nad starši, starši se velikokrat pritožujejo nad učitelji. Se ta odnos lahko spremeni, je možna kakšna rešitev?

Je. Sodelovanje. In vzajemno spoštovanje. Prenehanje prestavljanja odgovornosti na drugega.

Včasih je najlažje kazati s prstom na drugega, še posebno če te nekje zadaj grizlja občutek, da bi sam lahko kaj naredil drugače, bolje.

Predvsem je treba razumeti, da se naše vloge v odnosu do otrok razlikujejo; da so zato lahko izkušnje staršev in učiteljev različne in da na koncu koncev ni ključno vprašanje, kdo ima najbolj prav, pač pa kaj je najboljše za otroka.

Mislim, da bi se morali v šolah veliko več ukvarjati z ljudmi kot s stvarmi.

Življenje je preveč pestro, da bi ga lahko stlačili v toge učne načrte in milijon predpisov.

Učiteljem je treba dovoliti, da zadihajo, in v njih moramo ugledati kompetentne in srčne strokovnjake.

Učencem je treba dovoliti, da zadihajo, in v njih moramo ugledati še kaj več kot le dvonožno tablo za ocene in pomnjenje podatkov.

Znanje je pomembno. Podatki so pomembni. A za kakovostno življenje odraslih in otrok so vsaj tako pomembni čustva, odnosi, občutek smisla in zanosa, predanost, upanje in druge pomembne življenjske veščine.

Mislim da bomo, če se bomo v šolah začeli več ukvarjati z njimi, na dolgi rok naredili veliko.