fbpx
Časoris
Nemirna učenka je lahko izjemno bistra ali pa ima učne težave. Vir: Unsplash
Nemirna učenka je lahko izjemno bistra ali pa ima učne težave. Vir: Unsplash

Za nemogoče obnašanje otrok ste krivi odrasli!

Sodeloval sem na delavnicah na temo Vzgoja in izstopanje po nemiru in vznemirjanju drugih. Zaradi korone so bila predavanja razdeljena po sklopih, zato sem desetkrat zapovrstjo ponovil, kaj menim o tem. In ker sem se že tolikokrat ponovil »v živo«, ne bo nič narobe, če to končno tudi zapišem.

Ogromno vlogo pri tem, kako se otroci in najstniki obnašamo, kdaj smo nemirni ali celo vznemirjamo druge, imajo odrasli. Oziroma odločitev odraslih, koliko so nam pripravljeni priti naproti.

Naj to dokažem z nekaj primeri. Petimi različnimi. Med katere sodim tudi sam.

Vzemimo mojega prijatelja, recimo mu Miha. Star je deset let in velja za enega najbolj motečih otrok na šoli. Med poukom moti sošolce, včasih s kom tudi fizično obračuna, kar je precej zoprno, ker je za celo glavo višji in ustrezno težji od ostalih. No, tudi doma ni ravno angelček. Ampak …

Ja, vedno je ta ampak: jaz bi krivca za Mihovo nemogoče obnašanje iskal med odraslimi – starši in učitelji.

Miha je namreč nadpovprečno bister, pri manj kot štirih letih je že znal brati, matematiko obožuje in rešuje izraze, ki jih sam ne bi niti v sanjah, pa sem v devetem razredu. Je tudi nadvse razgledan in kar srka vase znanje … Ampak to mu samo škodi, namesto da bi mu koristilo. Medtem ko se njegovi sošolci učijo poštevanko, ki jo on zna že od šestega leta, je njemu dolgčas. In podobno je pri vseh predmetih. In potem postane nemiren, kar ujezi učiteljico, sledijo kazen, opomini, obisk pri ravnateljici, klici staršem … In to vse zaradi tega, ker Miha že zna snov, ki se je učijo. In jo bo znal tudi vse naslednje razrede. Ker je pač pameten.

Namesto da bi odrasli stopili skupaj in se zavzeli za Miho in poskrbeli, da bi to svojo pamet lahko s pridom izkoristil, je vedno samo kaznovan. Slišal je celo – iz ust učiteljice – da ta njegova pamet ni nič kaj posebnega! Je treba še kaj dodati?

Drugi primer je Ana. Je pravo Mihovo nasprotje. Ima vrsto učnih težav, je dislektična, preglavice ji povzročata čas in prostor, v šestem razredu bere kot prvošolček, z matematiko je sprta … Je pa vedno prva povsod, kjer se kaj dogaja, tudi v prerekanju in celo v kakšnem fizičnem spopadu. Med poukom je ves čas nemirna – hodi sem ter tja, moti sošolce … Skratka, Ana ima ogromno težav.  Ima pa tudi srečo, ker je njena mamica zaposlena na isti šoli, kamor hodi, kjer si tudi sicer zelo prizadevajo, da bi bili vsi otroci primerno obravnavani, zato je deležna vse pozornosti in truda učiteljev in lahko napreduje iz razreda v razred

Tretji je Ažbe. Pri nobenem predmetu mu ni šlo, brati dobesedno ni znal, v letošnjem šolskem letu že drugič ponavlja razred – obiskuje sedmega, čeprav bi moral devetega. Kar pomnim, je bil Ažbe črna ovca in razlog za jezo učiteljev. Šele pred dobrima dvema mesecema se je izkazalo, da je Ažbe dislektik in da ima, podobno kot Ana, kup drugih težav. Vendar ni bilo nikogar, ki bi mu bilo mar njegovega neuspeha. Ki bi ugotovil, da je z njim nekaj narobe, in ki bi se temu posvetil.

Četrti je Robi. Sin učiteljice, miren, vzoren učenec, vedno vse zna. Ampak Robi nima nikoli prostega časa. Še med počitnicami se uči za naslednje šolsko leto. In vsako popoldne se uči. In vsak konec tedna. Kadar ne trenira rokometa. Trenira ga, kar naj bi bilo dovolj za njegovo sprostitev, da ni nemiren. Pa je res?

Robi grize nohte. Ves čas zvija svoje prste. Nikogar ne gleda v oči. Robi je še kako nemiren, čeprav tega ne pokaže. In ne vznemirja drugih, raje se umakne. Robi ima vso pozornost, celo preveč! Pa ima tudi srečo? Ne bi rekel, vsa ta pozornost ga prej duši.

Zadnji primer sem jaz sam. Še pred letom dni sem veljal za povprečnega učenca. Štirice, kakšna petica, tudi kakšna trojka se je našla vmes … Pa se je zgodila korona. In sva z mami prišla do zanimive zamisli – začel sem snemati filmčke o slovenščini Slova na izi. Na ta način sem se učil, hkrati pa sem to, kar sem po novem znal res dobro, delil še z drugimi v »na izi« obliki. Odziv in pozornost, ki sem je bil naenkrat deležen zaradi tega, sta me spremenila. Ko sem na lastni koži spoznal, da se splača potruditi, da sem sposoben vsega, kar si zadam, da lahko dosežem kakršen koli cilj, ni bilo več nobene ovire. Tudi moje ocene so šle pošteno navzgor. Toda meni do sedaj ni nihče pripisoval nobenih sposobnosti, nihče ni videl mojega potenciala. Če ne bi bilo Slove na izi, je vprašanje, če ne bi ostal v svoji povprečnosti.

Sebe torej lahko umestim med tiste, ki smo imeli srečo.

Skratka: pet različnih otrok, pet različnih zgodb, vsem pa je skupno spoznanje, da odrasli še kako zelo vplivajo na naš razvoj, na naše obnašanje, predvsem pa na našo prihodnost. Dolgoročno.

Drage učiteljice, dragi učitelji, vem, da nas je veliko, ampak vaš poklic zahteva, da se posvetite vsakemu od nas posebej, da vidite naše potenciale, da prepoznate tudi naše težave, da prilagodite šolo vsakemu od nas po njegovi meri. Takšna je prava šola, ki se bo, v to sem prepričan, lahko pohvalila s tem, da nima nemirnih otrok, ki bi vznemirjali druge.

Saj res, pa še to: zakaj že moramo med poukom sedeti?

Ul Zorc-Rupnik, 9. razred, OŠ Brezovica

Zadnja sprememba 14. 10. 2020

Časoris

Časoris

V Časorisu s svojimi zapisi in razmišljanji gostujejo tudi otroci, učitelji, ravnatelji, strokovnjaki in starši.
V prispevkih je zapisano njihovo mnenje, ki ne izraža nujno stališč uredništva.

Dodaj komentar

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala.

Zakaj podpreti Časoris?

Vreme

Ljubljana, Slovenija
Fog
4°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.