fbpx
Časoris

Vsaka vas prenese eno ali dve migrantski družini

Z ljudmi, ki govorijo drug jezik, so drugačne barve kože in imajo druga načela, se bomo morali naučiti živeti.

»Predstava bogatega sveta je, da ima pravico do materialno kakovostnega življenja. Mislimo, da migracije ta standard ogrožajo, zato se bojimo za svojo dobrobit, čeprav dobro živimo. Zelo dobro živimo,« poudarja dr. Anica Mikuš Kos.

84-letna predsednica Slovenske filantropije, otroška psihiatrinja in ena od vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom z vojnih območij meni, da migracij ne moremo ustaviti.

Migracije so od nekdaj nekaj naravnega in običajnega. Kako se sodobno preseljevanje razlikuje od prejšnjih selitev?

Za selitve v tem stoletju je značilno, da se jih bojimo. Prej se ljudje iz zahodnega razvitega sveta selitev niso bali v tolikšni meri.

V 20. stoletju so mnogi Evropejci migrirali v Ameriko zaradi zaslužka. A tudi niso mogli kar priti na ameriška tla. Tam so vzpostavili merila, na podlagi katerih so lahko izbirali migrante, ki jih bodo sprejeli. Če so se tako odločili, so jih tudi zavrnili.

Zaradi njih se niso počutili ogrožene. Danes pa jih mnogi sovražijo.

V tem je razlika.

Zakaj?

Mislim, da smo se ujeli v dvojnost.

Postavili smo pravila humanitarnega delovanja in solidarnosti, na podlagi katerih bi morali ljudem pomagati.

Po drugi strani imamo ideologijo »imeti vedno več«, si torej zagotoviti čim višji standard in ga bog ne daj s kom deliti. Predstava bogatega sveta je, da ima pravico do kakovostnega življenja, zdaj pa prihaja nekdo, ki ta standard ogroža.

Ta strah potencirajo tisti, ki drugih in drugačnih ne sprejemajo, tisti, ki so zaverovani v lastno skupnost in ne zaznavajo širše človeške skupnosti. Tujce enačijo z zločinci. Zaradi njihovih besed smo potem postali še bolj prepričani, da imamo pravico do blaginje zahodnega sveta.

Spomnim se situacije v času balkanskih vojn v devetdesetih letih, ko je nekdo v državnem zboru o Bosancih, ki so prihajali k nam, zelo energično dejal: posilili bodo naše matere, posilili bodo naše žene, posilili bodo naše hčere.

Takšne in podobne izjave slišimo tudi danes.

Velikokrat se bojimo za svojo dobrobit, pa pravzaprav materialno dobro živimo. Zelo dobro živimo.

V enem od intervjujev ste dejali, da Slovenci ne vemo, kaj čutimo do beguncev. Nestrpni odzivi pa pridejo bolj do izraza, ker so najbolj glasni.  

Tako je. Tisti, ki so proti, so glasni in agresivni, tisti, ki so strpni in celo pripravljeni nekaj storiti, pa so tiho. Po značaju so skromni ali pa jih je malo strah.

Če se do migrantov vedeš preveč prijateljsko, si lahko v svojem krogu deležen negodovanja. To sem ugotovila med velikim migrantskim valom, ko je za Slovensko filantropijo delalo zelo veliko prostovoljcev, v glavnem mladih. Povedali so, da jih kolegi zaradi tega obsojajo.

Mislim pa, da v večini nismo nestrpni. Imamo krasne primere integracije in pomoči migrantom. V Ljubljani živi denimo družina iz Konga. Njihovi štirje sinovi hodijo v osnovno šolo, kjer so zanje z vključitvijo v športne dejavnosti lepo poskrbeli. Otroci so srečni, ko so v šoli, saj so jih tam dobro sprejeli.  

To je zgodba, ki je prav neverjetna. In podobnih je veliko.

Tudi mediji morda preveč poudarjajo negativne odzive na migracije, čeprav je tudi te treba predstaviti.

Vrsto let obiskujete območja konfliktov in begunska taborišča po vsem svetu. Kako bi pojasnili trenja med državami?

Pravijo, da gre za interese, vprašanje moči in vpliva. V človeku je tudi agresivnost, in vojne so lepa priložnost za njeno sproščanje.  

V času oboroženih konfliktov dobi legitimno priložnost, da nekoga sovraži, pretepe, ubije. To postane dovoljeno, zaželeno, nagrajevano.  

Otroci so tisti, ki jih konflikti, še posebno v vojni, najbolj prizadenejo.

Tako. Vendar večina otrok okreva samostojno in s podporo okolja. Nekateri bodo imeli trajne posledice, drugi ne. Izkušnja vojne jim bo gotovo ostala v spominu in bo vplivala na njihovo videnje sveta, stališča, soočanje s stresom in travmami, vendar to ne pomeni, da bodo duševno moteni.

Če ne bi bilo tako, bi bila moja generacija hudo motena. To bi se kazalo po številu psihoz, alkoholizma, delikventnosti, samomorov. Na področjih, kjer so otroci med drugo svetovno vojno videli ogromno morij in izgubili svoje – to so Jugoslavija, Poljska, Belorusija –, bi morali biti vsi nenormalni.

Ko delam v Gazi, vidim, da so ljudje prizadeti, vendar večina kljub temu še vedno normalno funkcionira. Izkušnja vojne jim bo gotovo ostala v spominu in bo vplivala na stališča, soočanje s stresom in travmami, vendar to ne pomeni, da bodo duševno moteni.

Vedno svarim pred tem, da bi otroke begunce porinili v vlogo nemočnih žrtev. Če to storimo, prispevamo k temu, da ne bodo aktivirali svojih notranjih sil za obvladovanje preživetega trpljenja in grozot.

Ni potrebno, da dobijo pomoč psihologov. Potrebujejo osnovno podporo – občutek varnosti, sprejetosti, spoštovanja, dostojanstva in razumevanja za to, kar se jim je zgodilo. Štejejo geste, zaradi katerih ne bomo mi nič bolj revni, njim pa pomenijo ogromno; prijaznost, osnovne informacije in pomoč pri učenju jezika.

Za slednje nimajo priložnosti, če niso socialno integrirani. Pozabljamo pa, da so sposobnosti za učenje jezika pri ljudeh zelo različne. Nekateri se ga mimogrede naučijo, so pa tudi taki, ki zanj nimajo daru in imajo pri tem težave. Če jih ob tem okolje ne sprejema, za učenje niso niti motivirani.

Za pomoč otrokom na vojaško ogroženih območjih ste pripravili program za tamkajšnje učitelje in druge strokovne delavce. Kako konkretno potekajo delavnice, ki jih vodite?

Načelo mojega humanitarnega delovanja je »capacity building«, torej razvijanje sposobnosti in zmogljivosti lokalnih učiteljev za psihosocialno pomoč učencem. Naj razložim.

V vsaki državi izberem od deset do dvajset zainteresiranih strokovnjakov: psihologov, zdravnikov, učiteljev in drugih.

Na usposabljanjih jim ne »vlivam« v glavo točno določenega znanja. Skupaj ugotavljamo, kaj učitelji najbolj potrebujejo, izdelamo program usposabljanja učiteljev, pripravimo predstavitev vsebin delavnic in predavanj. To so namreč posamezniki z izkušnjami in modrostjo, ki so dragocenejše od tega, kar prinesem sama. Skupaj ustvarimo okvir za delo z učitelji.  

Naslednja stopnja so seminarji za petdeset do sto učiteljev iz predelov, ki so najbolj revni in prizadeti. Nikoli ne delam v glavnih mestih, ampak vedno izberem ljudi z najbolj revnih področjih, kjer je bilo in je še sedaj najmanj priložnosti za pridobivanje novih znanj. Predvsem  si prizadevam vključevati v programe učitelje iz vasi.

Z učitelji razpravljamo o vojni, revščini, pravicah otrok. Govorimo o tem, kako lahko pri pouku in med odmori prispevajo k hitrejšemu okrevanju in strpnosti učencev.

Spomnim se, ko je učitelj dejal, da je otroka vprašal: »Si imel sošolca Srba, ki ti je bil všeč in je bil dober?« Vsak otrok se običajno spomni kakšnega sošolca, pri čemer potem spoznava, da vsi Srbi niso hudobni morilci, ampak da so med njimi tudi dobri ljudje. Skupaj iščemo odgovore na vprašanja in stiske učiteljev.

Prav tako mi je v spominu ostalo, ko mi je nek drug učitelj iz revne vasi v Bosni dejal, da učencem najtežje pojasni revščino. »Lahko jim razložim vojno, neenakost, ampak kako naj razložim, da enega otroka pripeljejo z mercedesom v šolo, drugi pa hodi tri kilometre peš, ker nima denarja, da bi si plačal prevoz?«

Ni zunanjega sovražnika. Mi smo tisti, ki smo ustvarili razlike. Naša skupina, naša vas, naša skupnost.

Anica Mikuš Kos

Ta usposabljanja so čas za razmejevanje izkušenj, skupno iskanje odgovorov, dobrih praks. Več vedo od mene, saj nisem šolski človek in nimam izkušnje njihove vojne.

Pa vendar. Kaj bi svetovali učiteljem v slovenskih šolah pri delu s priseljenci?

S slovenskimi učenci in dijaki naj se pogovarjajo o odnosu do drugih in drugačnih. Pomembno se mi zdi, da učence druge vere oziroma etnične skupine predstavijo kot ljudi.  

Gre za človečnost in solidarnost, pa tudi za spoznanje, da so ljudje, ki prihajajo k nam, zares dragoceni človeški kapital. To so posamezniki z novo energijo in idejami.

Veliko govorimo o vključevanju otrok priseljencev v našo družbo, vendar včasih pozabimo, da gre za dvostranski proces. Tudi družine, ki prihajajo v tujo državo, bi se morale prilagoditi.  

Absolutno. Prilagajanje imigrantov je res zelo pomembno. Vendar za to, da se prilagodijo novi skupnosti, morajo biti v stiku s skupnostjo. Imeti morajo možnost pri prepoznavanju vedenja.

Učenje jezika države azila je kazalec dobre volje pri vključevanju v novo okolje in znak spoštovanje države, ki je sprejela begunce in ekonomske migrante.

Toda odrasli pri učenju jezika nimajo priložnosti, če niso v vsakodnevnem stiku s svojim novim okoljem. Pozabljamo tudi, da so sposobnosti za učenje jezika pri ljudeh zelo različne. Nekateri se ga mimogrede naučijo, so pa tudi tisti, ki zanj nimajo daru in imajo velike težave pri učenju novega jezika. Če jih okolje ne sprejema, za učenje niso niti motivirani.

Enkrat ste dejali, da muslimanka težje sname ruto pri nas, kot si jo mi nadenemo pri njih. Zakaj?

Tako je. Ko se kot turisti odpravimo v mošejo, si ženske nadenemo ruto. To za nas ne predstavlja problema. Za muslimanke, ki prihajajo k nam, pa je drugače. Nosijo jo od otroštva in ima zanje velik simbolni pomen.

Ne vidim razloga, zakaj bi jih silili, da jo snamejo. To je podobno, kot če bi bili proti nošenju kratkega krila ali dekolteja.

Pri zakrivanju celega obraza pa je drugače.

Pogosto rečemo, da bi se države morale osredotočiti na reševanje izvirnih težav, ki generirajo migracije. Vi ste pred časom dejali, da v to ne verjamete. Kaj je torej rešitev?

Migracij ne moremo ustaviti. Zaradi klimatskih sprememb jih bo vedno več. Raje niti ne pomislim, kaj se bo dogajalo.

Svet postaja vedno bolj internacionalen. Z ljudmi, ki govorijo drug jezik, so drugačne barve kože in imajo druga načela, se moramo naučiti živeti. To je gotovo nekaj, kar bo sestavni del naših življenj.

Če bi imeli čudežno palčko, bi vzpostavili produktivne poljedelske dejavnosti industrije, s čimer bi vsi ljudje na svetu dosegali podobne standarde, kot jih imamo mi. Vendar govoriti o tem je precej utopično, saj je to zapleten in dolgotrajen proces.

Anica Mikuš Kos

Ne moremo preložiti naše odgovornosti na kapital, ki bi ustvaril produktivne pogoje za vse. Seveda je prav, da si za to prizadevamo, vendar moramo pogledati, kaj lahko tukaj in zdaj naredimo za ljudi.

Prvo vprašanje je, kakšno zakonodajo sprejemamo na državni ravni. Je ta restriktivna, bolj odprta?

Druga dilema je, kaj lahko storimo v ustanovah, v katerih so otroci. V šolah bi morali gojiti več strpnosti in humanizma v okviru rednega kurikuluma, ne zgolj pri izbirnih vsebinah. Navsezadnje je otrok skoraj vsak dan v šoli po več ur.

Tudi vprašanje, kaj lahko posameznik naredi v svojem okolju, je seveda na mestu. Prijazno pozdravi begunca? Ga vpraša, kako lahko pomaga?

Ko sem bila denimo v Švici, sem stanovala v nemško govorečem delu. Čeprav ta država nima odprte integracijske politike, sem videla, da imajo v mnogih vaseh tri hišice, namenjene migrantom. Ko ena družina odide, pride druga. To se mi zdi lepa rešitev. Vsaka vas prenese eno ali dve migrantski družini.

Anica Mikuš Kos

Eden od problemov migrantov je še, da izgubijo svojo socialno vlogo. So, kot so rekli Bosanci, niko i ništa. To jih dodatno potlači in omejuje. Otroci so tukaj na boljšem, saj imajo več vlog – so učenci – imajo svoje naloge, urnik dela, kar jih rešuje.

Za migrante je pomembno, da tudi na tujem ohranijo neko funkcijo in aktivnosti. Tako osmislijo svoj dan.

Tudi sami imate izkušnjo otroka priseljenca. Se premalo zavedamo, kako težko je biti tujec?

Biti tujec ni lahko. Še posebno veliko ti pomeni, če je nekdo s tabo prijazen.

To vedno dobro dene, a če si tujec, si ogrožen in imaš občutek nezaželenosti, ti res vsaka kapljica prijaznosti pomeni ogromno.

Te razsežnosti si tisti, ki jo ponudi, ne more niti predstavljati.

Dr. Anica Mikuš Kos

***

Prispevke v seriji Za medkulturno sobivanje pripravljamo v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Izzivi medkulturnega sobivanja
Katarina

Katarina

Bulatović rada piše in razmišlja. Opazuje svet in ga poskuša razumeti. V dobrem in slabem.

Dodaj komentar

Pomagajte otrokom

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte otrokom, da bodo lahko še naprej brali kakovostne vsebine.

Postanite Časorisov podpornik!

Že en evro na mesec lahko veliko pomeni.

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Cloudy
7°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.