Časoris
Žaljenje otroka. Vir: Pixabay
Žaljenje otroka. Vir: Pixabay

Učitelj naj bi bil za zgled

Otrok prinese nekatere lastnosti že s seboj na svet, druge pridobiva; največ v zgodnjem otroštvu.

Posluša, kaj ga starši učijo, še bolj pa se zgleduje po njih in njihovem vedenju. Če si je tisto, kar sliši in vidi, v nasprotju, je zmeden. Kot otrok še ne ve, kaj je prav. Odrasli pa bi morali vedeti.

Učitelji so odrasli ljudje. Za seboj imajo tudi pedagoško izobraževanje. In v pedagoški poklic naj bi šli ljudje, ki imajo tudi socialni čut.

Opravka bodo imeli z otroki iz različnih socialnih slojev in različnih sposobnosti. Zgodbi, ki ju nameravam predstaviti, pa kažeta, da se v pedagoškem poklicu znajdejo tudi ljudje, ki tega čuta žal nimajo.

Prva zgodba je o fantu, ki je bil vedno za glavo višji od sošolcev in temu primerno tudi manj spreten pri telovadbi. A bil je prizadeven. Tudi doma so ga spodbujali, naj se trudi, kolikor je le mogoče, saj da učitelji cenijo in upoštevajo tudi trud. Bil je odličen učenec in v skladu z razrednimi pravili so mu sošolci zvišali oceno iz telesne vzgoje, da mu ta ne bi pokvarila sicer odličnega uspeha. A cena za to je bila, da je štiri leta osnovne šole poslušal svojega učitelja telesne vzgoje, da je »cepljen za štoravost«, da naj pove, zakaj je tako štorast in podobno.

Žal nismo vsi »cepljeni« za telovadbo pa tudi za matematiko ne in niti za glasbo. Tako Marko ni šel za učitelja telesne vzgoje, postal pa je matematik z grenkimi spomini na šolsko telovadbo. In ni edini.

Druga zgodba je o deklici, ki je za plačilo šolskega izleta prinesla drobiž, a ga je učiteljica zavrnila, ker da to ni denar in da se tako ne plačuje.

Njeni starši so gradili hišo. Ves denar je šel v ta namen. A starša sta želela, da gre hčerka na izlet. Po predalih, žepih in denarnicah sta nabrala pest drobiža. Dovolj za plačilo izleta. A ga učiteljica ni hotela sprejeti. Pa je vedela, da je družina v hudi denarni stiski.

Kako se počuti otrok, ko sliši, da njegov denar ni nič vreden ali da tudi on sam ni nič vreden, ker ni telesno dovolj spreten?

Kako šele se morajo počutiti otroci, ki imajo več prirojenih primanjkljajev in hkrati nimajo podpore šolskega in domačega okolja. Otroci, ki nimajo nikogar, ki bi jim zatrdil, da je tudi drobiž enakovreden denar, kot so enakovredne telesna spretnost, glasbena ali likovna nadarjenost ali pa smisel za matematiko ali pisanje.

Žaljenje otroka ni nič manj hudo kot telesna kazen. Lahko celo bolj boli.

image_print
Tereza

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Dodaj komentar

Pomagajte nam

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte, da bomo lahko še naprej ustvarjali kakovostne vsebine. Postanite Časorisov podpornik!

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Mostly clear
-2°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.