fbpx
Časoris
Maska. Vir: Pixabay
Vir: Pixabay

Učbeniki doma in druge nebuloze šolskega vsakdana v koronačasih

Korona je ves svet z zamahom pahnila na glavo. Stvari, ki so se nam zdele še manj kot leto nazaj popolnoma običajne, so lahko danes tvegane ali prepovedane. V celoten svet so treščile velike spremembe.

Obiskujem deveti razred osnovne šole. Zadnje leto je vedno nekaj posebnega, sploh pa sem se pouka po dolgih počitnicah že kar veselila. Predvsem zato, ker naj bi se šola začela ‘normalno’. 

Seveda ne popolnoma normalno (v teh časih je malokatera stvar še normalna), zagotovo pa bolj običajno, kot se je zaključilo lansko šolsko leto. 

Veselila sem se torej čisto navadnih stvari: srečanja s sošolci in sošolkami, prepisovanja besedil s šolske table in ne z zaslona, klepetanja med odmori … Lahko bi še naštevala. 

Korona pa je prav povsod pustila svoje sledi: na hodnikih nosimo maske, čevlji morajo biti pospravljeni v vrečkah, po šoli so nameščena razkužila, sedežni red je že določen, menjavanje učilnic ni dovoljeno. 

Seveda nič od tega ni običajno, a zdi se mi, da je za zdaj to še najboljši približek šole, kakršno smo poznali, preden se je po svetu razmahnil novi koronavirus in je naše življenje zaznamovala bolezen covid-19. 

Na vsa pravila sem se navadila skoraj takoj in mislim, da je upoštevanje teh najmanj, kar lahko učenci naredimo, da preprečimo širjenje virusa kolikor se le da. 

Res je tudi, da ne moremo sedeti zraven tistega, katerega želimo, in je nošenje mask ‘tečno’, vendar druge izbire, kot da upoštevamo navodila, tako in tako nimamo. 

Učbeniki ostajajo doma, kot da navaden zvezek ne bi mogel prenašati virusa. Vir: Pixabay
Otroci imajo radi knjige. Mašo denimo moti, da učbeniki ostajajo doma; kot da navaden zvezek ne bi mogel prenašati virusa. Vir: Pixabay

A tudi nekateri učitelji se strinjajo, da so posamezna pravila res malo ‘na glavo’. Na primer nošenje učbenikov v šolo je prepovedano, kot da navaden zvezek ne more prenašati virusa …

In vendar se mi zdi, da je vse to bolje kakor šola na daljavo, ki se lani ni ravno posrečila: naučili smo se bore malo. 

Ob začetku šolskega leta smo si rekli: bomo videli, kako dolgo nas bo korona pustila v šoli. No, sedaj odgovor poznamo. Samo še en dan in spet bomo v situaciji, v kateri se bomo naučili bore malo. Upajmo, da samo začasno.

Koronavirus je novo normalnost zakoličil tudi v prostem času. Ko zapustimo hišo, nikoli ne pozabimo na masko. Na večernih poročilih kar naprej govorijo o njem. Kašljanje v javnosti je že kar tvegano, saj te zaradi tega vsi gledajo postrani. 

A verjamem, da bomo nekega dne šli v službo, šolo, na avtobus in v trgovino brezskrbni in da o maskah ne bo več ne duha ne sluha.

Maša Tukarić, 9. razred, OŠ Vižmarje – Brod

US Embassy logo

***
Prispevek objavljamo v okviru projekta Alumni za boljšo znanstveno in zdravstveno pismenost (Alumni Advancing Science and Health Literacy), ki ga sofinancira U.S. Embassy Ljubljana.

Zadnja sprememba 15. 10. 2020

Časoris

Časoris

V Časorisu s svojimi zapisi in razmišljanji gostujejo tudi otroci, učitelji, ravnatelji, strokovnjaki in starši.
V prispevkih je zapisano njihovo mnenje, ki ne izraža nujno stališč uredništva.

Dodaj komentar

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala.

Zakaj podpreti Časoris?

Vreme

Ljubljana, Slovenija
Mostly cloudy
5°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.