fbpx
Časoris
Otroci potrebujejo inšturktorje. Vir: Adobe stock
Vir: Adobe Stock

Tu nekaj ne »štima«

V razredih otrok, ki jih poznam in s katerimi se pogovarjam o šoli, ima vsaj eden, če ne dva ali trije odločbo.

Odločbo imajo otroci s posebnimi potrebami. To pomeni, da imajo težave z učenjem in da potrebujejo pri učenju pomoč ali da imajo lahko več časa pri pisanju testov ali drugih pisnih nalog.

Podprite Časoris 40 evrov

Ali se učitelji tudi kdaj sprašujejo o tem, koliko njihovih učencev ima »anonimno« pomoč? Koliko jih ima inštruktorje za en, dva, tri predmete? Koliko sorodstva je vpetega v pomoč pri učenju? Koliko staršev dela z otroki ali namesto njih pripravlja ali piše domače naloge? Koliko plakatov nastane v starševski režiji? Koliko staršev ali sorodnikov sestavlja otrokom besedila za govorne vaje, jim prevaja besedila v tuji jezik?

To vem, ker sem tudi sama vpeta v tovrstno pomoč.

Do pred kratkim sem bila prepričana, da vsaj za silo obvladam slovnico, in sem se ponudila v pomoč osmošolcu, ki je pisal nezadostno.

Malo manj kot polovico nalog je rešil prav, v slabi šolski uri. Jaz sem za pregled te naloge in iskanje pravih odgovorov potrebovala skoraj dve uri.

Na vsa vprašanja nisem znala odgovoriti, zato sem naloge prepisala in z njimi odšla k znanki, upokojeni profesorici slovenščine.

Tudi ona ni razumela vseh navodil in tako so nekatere naloge ostale nerešene.

In zgodilo se je, da je s podobnimi težavami prišla k meni še gimnazijka, 3. letnik. Njene naloge so bile neverjetno podobne onim iz prvega primera. Ene kot druge so bile neprimerno zahtevnejše od primerov iz učbenika.

»Vajo« sem ponovila z enakim izidom.

Vprašala sem se, v čem je sploh razlika med zahtevami osnovnošolskih in srednješolskih profesorjev glede slovničnih zahtev. 

S prijateljico sva se s kančkom črnega humorja nasmejali njenim poskusom pisanja soneta. V vsem svojem življenju še ni zagrešila nobene pesmi. A vnuku je pač treba pomagati.

Vzela je Prešernove poezije, poiskala sonet, prepisala zadnje besede iz vsake vrstice in jim začela pripenjati prvi del.

Sonet je bil sicer še v delu, a je že kazal prve uspešne obrise.

Vprašala sem se, zakaj ne bi poskusili pisati soneta v šoli, pri pouku. Morda bi ves razred z učiteljico vred ustvaril nekaj, na kar bi bili vsi učenci ponosni, ali pa bi se pri ustvarjanju vsaj zabavali.

Lahko pa bi odkrili tudi kak skriti pesniški talent. Tako pa sva se zabavali samo midve, s prijateljico. Sonet bo pač podtaknila vnuku, ker si sam zanj ne bi mogel vzeti dovolj časa. 

S tujim jezikom, predvsem angleškim, mnogi otroci in mladostniki nimajo težav.

Angleščine se učijo ob rabi računalnika, pametnih telefonov, ob spremljanju glasbe. So pa tudi otroci s povsem drugačnimi interesi in jih je »mimogrede učenje angleščine« obšlo. Pa še nadarjeni niso za jezike.

Kaj jim preostane?

Da starši plačajo inštruktorja, da starši sami prevzamejo to vlogo, če jezik obvladajo, da prosijo za pomoč koga, ki se na tuji jezik vsaj malo spozna.

Ali pa da se za pomoč angažira kdo iz družine, čeprav se sam ni nikoli učil angleščine.

Prav to počne moja znanka za svojega vnuka. Za njegovo govorno vajo. Odločiti sta se morala za temo, o kateri naj bi govoril. Poiskati vsebino te teme. Kje drugje kot na spletu, malo pa dodati še iz svoje glave. Za osem minut govorjenja je treba pripraviti kar veliko gradiva. Tega prevesti. Poiskati ustrezne besede, si zapomniti izgovarjavo, pomen besed, si zapomniti cele stavke. Za koga je taka govorna vaja morda res mačji kašelj, za druge misija nemogoče. 

V primerih nisem pisala o otrocih s posebnimi potrebami. Pisala sem o prizadevnih učencih in dijakinji, ki so vsaj povprečni ali dobro povprečni. Pri nekaterih predmetih zelo uspešni, pri drugih malo manj.

Za vsaj povprečen učni uspeh se mora angažirati celotna družina s sorodstvom vred in zraven plačevati še inštrukcije. 

Morda bi kdo rekel, pa naj ti otroci opustijo zunajšolske dejavnosti, da bodo imeli dovolj časa za zahteve redne šole. Toda – nikar ne pozabimo na izjemen pomen zunajšolskega udejstvovanja učencev in mladostnikov, ki jim pomaga prebroditi mladostniške krize, biti v nečem uspešen, se izogniti pastem slabe družbe.    

Če povprečno sposoben in hkrati prizadeven otrok ni sposoben doseči povprečnega uspeha brez izdatne pomoči, z zahtevami šole, z njenimi pričakovanji ali z načinom poučevanja nekaj res ne »štima«.

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Vprašanje tedna

Vreme

Ljubljana Slovenia
Mostly cloudy
15°C
 

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala. Uporabite lahko tudi bančno kartico.

Kako še lahko podprete Časoris?

Spletni arhiv Časorisa