Cepljenje otroška paraliza. Vir: Wikimedia
Vir: Wikimedia

Tovarišica, še glavo, prosim!

Facebooktwittergoogle_plus

Čeprav zgodba sega v začetek druge polovice prejšnjega stoletja, je v moji zavesti še zmeraj zelo živa.

Vanja. Dekle ebenovinasto črnih las, kot jih je menda imela Sneguljčica. Oči pa modre in globoke. Nežno dekletce. Glas pa raskav …

Zadnji letnik učiteljišča. Enomesečna praksa v Zavodu za invalidno mladino v Kamniku. Še danes ne vem, kako sem sploh zvedela za ta zavod, toda na vsak način sem želela tja na prakso.

Profesor metodike temu ni bil naklonjen, saj do takrat v Invalidni dom, kot smo ga kratko imenovali, dijakov niso imeli navade pošiljati. Pa sem prakso le izsilila in čez nekaj mesecev prišla tja tudi v službo.

Zavod za invalidno mladino so ustanovili po koncu vojne in vanj sprejemali otroke in mladostnike brez rok, nog, s poškodbami zaradi eksplodiranih bomb …

Čez čas so začeli sprejemati tudi otroke, ki so bili invalidni iz drugih vzrokov.

Recimo, da so pri porodu doživeli možganske poškodbe ali pa da so imeli enostranski ali obojestranski izpah kolkov.

Nekateri so bili na invalidskem vozičku, drugi so si pri hoji pomagali z berglami. Manjše telesne okvare so se kazale kot šepanje ali pa racajoča hoja.

V kamniškem zavodu so bivali, obiskovali osnovno šolo, nekatere srednješolce so vozili v tamkajšnjo gimnazijo, drugi so obiskovali vajensko šolo v zavodu in se izučili za urarje ali krojače. Tisti, ki niso imeli doma, so dobili stanovanje in službo kar v zavodu.

Vanja je bila bister in gibčen dojenček. Pri enajstih mesecih je že hodila, kmalu zatem pa je zbolela za poliomielitisom – otroško paralizo.

Bila je edini otrok nekoliko starejših staršev. Veliki Otok 10 je bil naslov njenega doma blizu Postojne. Praznike in počitnice je preživljala doma. Nekateri otroci so pri pouku lahko sedeli, Vanja je imela svoj prostor na ležalniku sredi razreda.

Vedno je bila vedra, prijazna, zelo rada se je učila, pri pouku pa je sodelovala, kolikor je le lahko.

Od časa do časa sem jo dvignila z ležalnika, da bi jo odnesla k tabli, kjer bi tudi ona kaj napisala, hkrati pa bi se ji ohladil hrbet ali trebuh, odvisno od tega, kako je ležala. Ko sem jo dvignila prvič, je rekla: »Tovarišica, še glavo, prosim.«

Vanja s svojimi mišicami glave ni mogla vzravnati, treba jo je bilo podpreti, da ni bingljala.

Še danes vidim njene čudovite modre hvaležne oči in slišim njen raskavi, zaradi paralize prizadeti glas. In čutim njeno dobroto.

Umrla je na svojem domu po nekem potresu. Starši so razložili, da se je tako prestrašila, ker ob tresenju tal ni mogla narediti ničesar.

Otroško paralizo povzroča virus, ki prizadene živčevje. Posledica je ohromelost. Povzročitelja bolezni so odkrili leta 1908. Epidemični izbruhi bolezni so povzročili številne smrti in ohromelosti otrok in odraslih. V 50-ih letih so strokovnjaki razvili učinkovito cepivo.

Ko je Vanja zbolela, cepljenja proti poliomielitisu še ni bilo.

Cilj nastajajočega programa cepljenja je bil prekiniti širjenje bolezni. Ko pa je svetovna zdravstvena organizacija razglasila, da je povzročitelj poliomielitisa ukročen, se je cepljenje začelo zanemarjati.

Čedalje več otrok je necepljenih. Odločitev staršev, da se njihovi otroci ne cepijo, ogroža tiste, ki iz različnih razlogov ne smejo biti cepljeni.

Morali bi videti Vanjine proseče in hvaležne oči in slišati: »Tovarišica, še glavo, prosim.«

***

Tereza Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, bo v prihodnje kolumne o šoli, učiteljih in starših objavljala v Časorisu.

image_print
Facebooktwittergoogle_plus
cepljenjeotroška paralizastarši

Tereza • 13. 10. 2018


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor