fbpx
Časoris

Srečevanje celjskih gimnazijcev z multikulturnostjo, II. del

Katja Strah Plazar se je po mnogo letih, ki jih je preživela v Italiji, preselila nazaj v Slovenijo.

Sedaj obiskuje prvi razred Gimnazije Celje – Center. Za seboj ima kar dvojno izkušnjo preseljevanja.

O Katjini zgodbi pa tudi zgodbi bratov Rjazanov, ki sta pred kratkim iz Rusije prek Bolgarije prišla v Slovenijo in obiskujeta isti razred, premišljujejo njihovi sošolci in sošolke.

  • Kaj menijo o preseljevanju in priseljencih, kako oni doživljajo multikulturnost?
  • Kako je Katjino bivanje v tujini vplivalo na razred?
  • In kako bi se počutili, če bi se morali sami preseliti?

Jan Mraz

Multikulturnost v razredih se pogosto pojavlja, saj se vedno več ljudi seli. Toda zaradi raznih predsodkov so učenci iz drugih držav pogosto tarča nasilja in se zato težje vključijo v družbo.

Sam menim, da zaradi drugačne kulture, narodnosti itd. ne bi smel biti nihče bolj izpostavljen.

V našem razredu sta dva Rusa, Katja pa je dolgo živela v Italiji. Z njo se dobro razumem in mislim, da se vsi ostali tudi. Ne zdi se mi, da bi se kdo iz našega razreda slabše obnašal do njih. Zdi se mi, da je Katji v veliko podporo tudi Amadeja, ki jo je poznala že prej.

Ne želim si, da bi me v tujini obravnavali drugače kot v Sloveniji. Čim prej bi poskušal vzpostaviti stike in dobiti vsaj nekaj prijateljev. Ljudem, ki se selijo, je na začetku vedno težko, zato nihče ne bi smel tega še otežiti.

Nuša Pinter

Katjo dojemam kot zelo razgledano in sposobno dijakinjo. Ne obravnavam je drugače kot ostale, verjamem pa, da ji preseljevanje in sprememba okolja nista bili enostavni. Morala se je navaditi na drugačen koncept izobraževanja, kot ga je bila vajena pred tem. Sama sem zelo navdušena, kadar nam razlaga, kakšne navade so imeli v prejšnji šoli. Z veseljem nam pripoveduje o svojih prijateljih in dogodivščinah, ki jih je doživela. Navdušena sem tudi nad njeno multikulturnostjo, saj nam približa svet, ki ga nekateri ne poznamo.

Če bi se preselila, bi si želela, da me ne bi obravnavali kot šibkejši člen. Vesela bi bila vsake pomoči tako sošolcev kot profesorjev. Če ne bi znala njihovega jezika, bi zelo cenila, če se mi ne bi posmehovali. Prav pa bi se mi zdelo, da mi povedo, kaj sem naredila narobe in zakaj.

Zame multikulturnost ni nekaj slabega, ravno nasprotno: če se seliš, spoznavaš drugačno kulturo, ljudi in njihove navade. S tem si širiš znanje in obzorje. Mogoče je začetek težak, vendar če najdeš ljudi, ki ti pomagajo in te spodbujajo, vse postane veliko lažje. Menim, da je tudi Katja na začetku potrebovala nekoga, na katerega se je lahko zanesla. In v razredu smo ji želeli pomagati.

Eva Prašnički

Glede na to, da Katja šolanja ni končala v Sloveniji oziroma da je velik del otroštva preživela v ameriški bazi v Italiji, se mi zdi njeno znanje slovenščine presenetljivo dobro.

Če z jezikom nisi v vsakodnevnem stiku, ga namreč sčasoma pozabiš. Menim, da si hitro najde prijatelje oziroma se uspešno vključuje v družbo. Jaz bi s tem imela (oziroma imam) težave.

V našem razredu imamo tudi dvojčka, ki prihajata iz Rusije, Prohorja in Matveja. V Sloveniji sta šele dva meseca, pa že odlično razumeta slovensko.

Na multikulturnost v našem razredu gledam pozitivno, saj se mi zdi, da s tem pobliže spoznavamo tuje kulture in jezike.

Če bi šla v tujino, bi si, kot verjetno vsak izmed nas, želela, da me lepo sprejmejo medse. Verjetno bi potrebovala nekoga, ki bi mi pomagal pri razumevanju tujega jezika in spoznavanju novega okolja. Bi pa to verjetno bila lepa izkušnja.

Kaja Senegačnik

Katja je bila moja sošolka že v osnovni šoli. Po selitvi smo jo videvali med počitnicami in se je vedno razveselili, saj nam je prinesla sladkarije in nove informacije o šolanju v Italiji. Spomnim se, da nam je pokazala svoje zvezke in izpiske in smo le debelo gledali, saj je bila snov zelo težka, poleg tega pa je bilo vse napisano v angleščini, ker je Katja obiskovala ameriško šolo.

Najprej nisem vedela, da bo Katja šolanje nadaljevala v Sloveniji, zato me je zelo presenetilo, da sva skupaj v razredu. Mislim, da z vključevanjem v razredu ni imela težav. Sprejeli smo jo kot vsakega, večina pa niti ni vedela, da je živela v Italiji.

Naš razred pa ni multikulturen le zaradi Katje, temveč tudi zaradi Prohorja in Matveja. Dvojčka iz Rusije sta prišla v Slovenijo trenirat boks. Ker nista razumela slovensko, smo se z njima pogovarjali v angleščini. Vsi smo ju bili zelo veseli, saj je tako za njiju kot za nas to postala ena izkušnja več. Dvojčkoma smo z veseljem pomagali, kadar sta potrebovala pomoč, sedaj pa se že prav dobro znajdeta in tudi slovensko že govorita.

Lahko smo ponosni, da imamo v razredu in na šoli ljudi iz različnih držav ali okolij.
Sama bi si seveda želela, da bi me, če bi šla v tujino, sprejeli brez predsodkov in bi mi sošolci in profesorji pomagali, saj se rada pogovarjam in družim s prijatelji.

Verjamem, da je dogajanju v okolju zelo težko slediti, če ne razumeš jezika, in je potrebno veliko poguma, da se v tujo državo preseliš. Zato menim, da so Katja, Prohor in Matvej izjemne osebnosti, in sem ponosna, da sem lahko njihova sošolka in prijateljica.

Uroš Sodin

Na multikulturnost v razredu sem navajen že od osnovne šole. S Katjo sva bila že takrat sošolca, čeprav samo do šestega razreda, ko se je odselila, nato pa je prihajala v Slovenijo le med počitnicami ali pa nam poslala razglednico s pozdravi. Vedno smo je bili zelo veseli. Vsakič nam je prinesla tudi sladkarije, da smo se lahko malo posladkali.

V Italiji je obiskovala ameriško šolo, ki je bila zelo težka. Ko smo pogledali v njene zvezke, smo se samo smejali in čudili.

Ona pa ni edina v našem razredu, ki prihaja iz druge države. V razredu imamo tudi dva učenca iz Rusije, ki sta profesionalna boksarja in tekmujeta za Slovenijo. Zdi se mi, da smo ju zelo toplo sprejeli. Na začetku smo se sporazumevali v angleščini, ampak zdaj to ni več potrebno, saj že dobro znata slovensko, tudi zato, ker sta imela individualne ure slovenščine. Meni to ne bi uspelo v tako kratkem času. Če bi sam šel v kakšno drugo državo, bi si želel, da bi me sprejeli enako, kot smo mi sprejeli Prohorja in Matveja. Rad bi tudi, da bi se družili z mano in me vključevali v pogovor. Prohor in Matvej imata to srečo, da sta dva, in se zato lahko lažje vključujeta.

Zarja Uranjek

Čeprav je naš razred videti kot vsak normalen in enoličen razred, se v njem skriva kar nekaj drugačnosti in posebnosti. Tudi na področju multikulturnosti. Zdaj naš razred obiskujeta dva Rusa in seveda Katja, ki je večino svojega časa preživela v Italiji.

Katjo sem sprejela kot vse druge sošolce. Trudim se biti prijazna in strpna. Zdi se mi, da ni pomembno, od kod prihajaš, važno je le, kakšna oseba si. Ljudje te lahko sodijo le po tvoji notranjosti.

Gotovo so Katjo tuje okoliščine samo utrdile in že nekako pripravile na življenje. Tukaj se mi zdi, da je v veliki prednosti pred nami vsemi.

Tudi če bi se sama preselila v drugo državo, bi si želela, da me sprejmejo brez predsodkov in da bi bila vključena v skupnost. Kako te človek sprejme, je odvisno od posameznika in njegovega značaja. Ne bi se počutila prijetno, če bi me vrstniki zbadali in name drugače gledali. Menim, da je pomembno, da Katji ustvarimo povsem normalno okolje, v katerega se bo z veseljem vračala.

Lana Vrabič

Multikulturnost je v Sloveniji zelo razširjena. Mesto, kjer živim, Velenje, ima med slovenskimi mesti največ priseljencev iz drugih držav. Tudi v mojem razredu imamo tri dijake, ki prihajajo iz tujine ali pa so osnovno šolo končali nekje zunaj Slovenije. Ena izmed teh treh je sošolka Katja, ki je osnovno šolo dokončala na ameriški šoli v Italiji.

Katja je nasmejana, prijazna in vedno pripravljena pomagati. Verjamem, da ji na začetku ni bilo lahko, ker slovenščine v Italiji ni pogosto uporabljala in je nekatere besede pozabila. Verjetno pa ji je bilo lažje kot bratoma Rjazanov, ki prihajata iz Rusije in jezika na začetku sploh nista poznala.

Vsi sošolci se trudimo, da bi se tako Katja kot brata Rjazanov v našem razredu čutili dobrodošle. Katje ne sprejemamo drugače kot druge, čeprav se je že v Italiji učila snov, ki jo sedaj obravnavamo v prvem letniku. Res je, da ima drugačno predznanje, da nekatere stvari pozna bolje od nas, a to še ne pomeni, da je drugačna. Ne znam brati Katjinih misli in ne znam prepoznati Katjinih čustev, vendar mislim, da se v našem razredu počuti dobro in dobrodošlo.

Multikulturnost se mi zdi dobra in zanimiva, saj kadar priseljenci pripovedujejo o svojih dogodivščinah, spoznamo veliko novih stvari. Tudi sama bi se mogoče želela nekoč izobraževati v tujini in znanje pridobivati na univerzi v tujini.

In mogoče bom tudi sama v podobnem položaju kot Katja. Želela bi si, da bi me takrat sprejeli tako, kot smo mi Katjo in brata Rjazanov: z odprtimi rokami in nasmehom na obrazu. Menim, da si vsak posameznik zasluži tako spoštljivo ravnanje.

***

Ker smo v uredništvu prepričani, da ste mladi bralci Časorisa izjemno željni znanja in tudi zelo nadarjeni, z veseljem razpisujemo natečaj za najboljši odziv na Zgodbe otrok sveta.

Kako lahko sodelujem?
Nič lažjega kot to!

Ogledaš si Zgodbe otrok sveta, izbereš tebi najljubšo in premisliš o njenem sporočilu. Pri premisleku ti lahko pomagajo starši ali učitelji.

Nato pripraviš novinarski prispevek, v katerem razmišljaš:

  • kako bi bilo, če bi moral/a sama na pot,
  • kako bi si želel/a, da bi te novi sošolci sprejeli tebe,
  • kako uspešna vključenost priseljencev in beguncev v šolo prispeva k njihovi sprejetosti?
  • kaj bi bilo treba morda izboljšati, da bi bili novi sošolci bolje vključeni in da bi razred bolje izkoristil možnosti, ki jih daje medkulturno sobivanje.

Žanr izbereš po svojem okusu: lahko pripraviš anketo, intervju, kolumno ali portret,
izdelek pa pošlješ na naslov urednik@casoris.si. Lahko pa se odločiš tudi za risbo, fotografijo ali celo video.

Pripiši še svoje ime in priimek ter razred in šolo, ki jo obiskuješ.

image_print

Dodaj komentar

Pomagajte nam

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte, da bomo lahko še naprej ustvarjali kakovostne vsebine. Postanite Časorisov podpornik!

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Mostly sunny
15°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.