Dunking Devils: Spore rešujemo z besedami

»Če želimo povezan svet, se moramo znati pogovarjati,« pravi Domen Rozman, idejni vodja in menedžer akrobatske skupine Dunking Devils.

»Nasilje preprečuje komunikacijo. Če se želimo pogovarjati, ne smemo biti nasilni.«

V akrobatski skupini Dunking Devils ima lahko vsak svoje mnenje. Ko ga izrazijo, so včasih tudi zelo glasni, vendar morajo biti ob tem drug do drugega vedno spoštljivi. Spoštljivost do drugih in zavedanje, da so ekipa, sta dve od ključnih vrednot skupine.

Je v vašem svetu profesionalne akrobatike oziroma športa veliko nasilja?

V profesionalni akrobatiki nasilja ni veliko. Če pa se spomnim svojih začetkov v gimnastičnih klubih, pa lahko rečem, da je bilo med mladostniki veliko nasilja. Naju z bratom je to nasilje kar zaznamovalo.

V kakšnem smislu?

Fantje smo prihajali iz različnih koncev Ljubljane, bili smo različno stari. Nekateri stvari niso mogli rešiti na parketu, ker so bili učitelji zelo strogi, zato so jih reševali drugače.

Z bratom sva bila vedno bolj »piflarja«. Včasih naju je bilo kar malo strah iti peš iz ene dvorane v drugo, ker sva se bala, da bodo drugi fantje uresničili grožnje. Fizičnega obračunavanja ni bilo, toda te grožnje so pustile posledice.

Kakšne?

Ko se soočim z avtoriteto, ki mi grozi, je moj prvi odziv strah oziroma beg, namesto da bi se postavil zase.  

Druga posledica je bolj pozitivna. Nikoli nisem bil tepen in nikoli se nisem hotel tepsti. Konflikte sem se naučil reševati z besedami. To mi še zdaj, v družbi akrobatov, pride zelo prav. Vsak ima svoje mnenje, lahko ga povemo naravnost, lahko povzdignemo glas, ampak vedno brez groženj.  

Se katerega od neprijetnih trenutkov še posebej spomnite?

Kot mladostnik sem bil bolj suhcen, nisem bil zelo talentiran za šport. Do uspehov sem prilezel s trdim delom. Kot nekdo, ki je bil vedno bolj na obrobju, sem bil tarča ustrahovanj. 

Spomnim se, da sva z bratom po treningu šla čez prehod za pešce, dva fanta iz najine skupine pa sta šla za nama, nama vrgla torbo po tleh … Moram reči, da mi je bilo takrat zelo težko.

Kaj bi danes rekli sebi, tistemu suhljatemu fantu, ki mu je bilo zaradi nasilja težko?

Naj se postavi zase, naj ne dopušča nasilja, naj poišče pomoč pri vodniku, naj ga ne bo strah povedati.

Veliko teh groženj je neutemeljenih in praznih. 

Še vedno menim, da se da z besedami rešiti ogromno stvari. Na nasilje ne smemo odgovarjati z nasiljem.

Kot mladostnik ste trenirali gimnastiko. Kako
ste vstopili v svet košarke in akrobatike?

To je bilo v srednji šoli, na Gimnaziji Bežigrad, v času, ko je bila šolska košarkarska liga zelo popularna.

Nobeden od nas ni bil akrobatsko sposoben, prav tako pa ni pokazal presežka v igri. Bili smo tarče posmeha vse šole. Sošolke so ob koncu leta na naš račun pisale šale v posebno knjigo spominov.

Velikokrat so nam govorili: kaj vi nesposobneži tukaj nekaj skačete.

Vendar smo pet let garali in v ekipi smo res ostali samo tisti, ki smo bili pripravljeni iti čez vse sramotne trenutke in nastope.

Te frustracije so nas kalile kot jeklo. Zaradi njih smo prišli tudi do naših vrednot, ki se jih še danes držimo.  

Domen Rozman, Dunking Devils

Kako v akrobatiki rešujete morebitne spore?

S pogovorom. Da pridemo do vzroka, zakaj je prišlo do njih.

Da torej ugotovite, kaj nekoga jezi ali skrbi ali boli.

Ja, velikokrat se ljudje, ki izvajajo nasilje, ne počutijo dovolj pomembne.

Vedno gre pravzaprav za iste stvari. Nihče na svetu ne izvaja nasilja zaradi zunanjih razlogov.

Ampak so ti v njem?

Izgovori in razlogi morda res prihajajo ‘od zunaj’, ampak sprožilec je v človeku.

Kateri so ti notranji razlogi?

Lahko so zelo različni. Ponavadi izhajajo iz podzavesti, zato se jih najstniki in odrasli ne zavedajo.

Gre za popravljanje tistega dela sebe, za katerega misliš, da je pokvarjen. Recimo: sem manjvreden; ne morem; nimajo me radi.

Če se globoko v sebi odločim, da sem manjvreden, nato pa na to pozabim, bom lahko imel vse, pa bom v družbi vedno znova dokazoval svojo vrednost.

Recimo: sam sem vedno želel vsem ugajati.

Drugi otroci se na primer odločijo, da bodo pokazali, kako so močnejši od ostalih.

Nasilje je način komunikacije. Neučinkovit, ampak še vedno način.

Kakšna je vloga odraslih pri preprečevanju
nasilja?

Odrasli morajo vedno znova sporočati otrokom, da nasilje ni odgovor na nasilje, pa tudi, da se zavedajo, da se nasilje vedno dogaja z nekim razlogom.

Ob tem imajo tudi možnost, da se s tistim, ki je nasilen, in s tistim, ki pred nasiljem beži, pogovorijo in jima prisluhnejo.  

Pa tudi, da ugotovijo, kaj je razlog za nasilje pri tistem, ki nasilje izvaja?

Nasilje se zgodi vedno z nekim razlogom. Odrasli imajo možnost, da ga ustavijo in da povedo: ‘to ni okej’.

Pri tem nikogar ne smejo obsojati, saj s tem ne dosežejo veliko, ampak se morajo z njim pogovoriti in ga poskušati razumeti; ugotoviti in povedati, od kod izhaja potreba, da komunicira prek nasilja. 

Otroci bi radi govorili in povedali, kaj jih tare, vendar zelo redko najdejo koga, ki bi jim povedal, da nasilje ni dobro, ne da bi jih ob tem že tudi obsojal.

***

Intervju je del kampanje ozaveščanja Reci »NE« nasilju, ki jo pripravljamo v sodelovanju z ISA institutom in v okviru programa Varni brez nasilja.

Reci ne nasilju. Logo. Vir: ISA insititut