Časoris
Šola za 21. stoletje. Vir: Pexels
Šola za 21. stoletje. Vir: Pexels

Šola za 21. stoletje

Burni odzivi na peticijo za spreminjanje šolskega sistema so skoraj ponehali, že je javnost s političnimi aferami in peticijo o evtanaziji dobila novo kost za glodanje.

Sama pa se še nisem odlepila od razmišljanja o šolskem sistemu, predlogih peticije, potrebnih spremembah, o tem, kaj je v našem šolskem sistemu dobrega, kaj slabega.

Bi bilo res treba spremeniti vse, kar v peticiji predlagajo: zmanjšati obseg učne snovi in domačih nalog, povečati to ali ono, ukiniti nacionalno preverjanje znanja, maturo v sedanji obliki kot kriterij uspešnosti …

Če bi res spremenili vse, kar predlagajo v peticiji, bi se v kratkem spet našel kdo, ki s stanjem ne bi bil zadovoljen in bi spodbudil še druge k podpisovanju nove peticije.

Peticije so prišle v modo. Nezadovoljni se najdejo vselej in povsod. Glasno izražanje nezadovoljstva je lahko tudi pot iz anonimnosti. S prepoznavnim imenom se lahko stopi stopničko višje proti začrtanemu cilju. Tudi to je lahko namen pobudnikov peticij.

Na šolo se »spoznamo« vsi, ki smo jo nekoč obiskovali, šolski sistem spremljamo ob lastnih otrocih, vnukih.

Odnos odraslih do šolskega sistema je odvisen od uspehov ali težav, zamer, prepričanj, ljudje doživljajo šolo kot zaslužno za uspeh ali pa kot krivca za življenjski neuspeh.

S pisci peticije se recimo strinjam v tistem delu, ki govori o balastu, o neverjetnih podrobnostih, ki jih zahtevajo posamezni učitelji, profesorji, o preverjanju faktografskega znanja, pri katerem ne gre za povezovanje vzrokov in posledic, za razčlenjevanje, razumevanje, temveč zgolj za spominsko obremenjevanje.

A vsi učitelji ne razmišljajo v isto smer. Tudi med njimi so pomembne razlike. In šolo naredijo predvsem učitelji. Dobro ali manj dobro.

Peticija poziva starše, Zvezo aktivov staršev, učitelje in druge strokovnjake ter odgovorno ministrstvo, da najdejo skupni jezik za spremembe.

V verigi ljudi, ki jih peticija poziva k dialogu, po mojem mnenju manjka en člen.

»Nič o nas, brez nas« se glasi moto ljudi z različnimi ovirami.

Ta moto bi lahko povzeli tudi učenci, dijaki, študentje. Če kdo, so oni tisti, ki najbolj vedo, kaj v šolskem sistemu ne deluje dobro, kaj bi bilo nujno spremeniti, vedo, kaj je učni balast in kaj v tem trenutku pri izobraževanju najbolj potrebujejo in pogrešajo. Balast je na primer učenje podatkov, ki se jih v trenutku lahko pridobi s pomočjo pametnih naprav.

Spreten uporabnik pametnega telefona lahko le v nekaj sekundah najde na primer podatek, čigava hči ali vnukinja je bila angleška kraljica Elizabeta ali pa kako je umrla Marija Škotska (povezujem s pravkar predvajanim filmom Marija Škotska).

Mora pa znati vprašati. Naučiti se mora uporabljati tehniko, ki je danes na voljo. Profesorji zgodovine imajo znanje o zgodovinskih dogodkih, večina njih pa dijakov verjetno ni sposobna naučiti, kako uporabljati orodje, ki ga imajo na voljo in s katerim v nekaj trenutkih lahko pridejo do želene informacije.

Današnji učenci in dijaki potrebujejo šolo, ki jih bo učila uporabljati orodje, sodobno tehnologijo, s katero se pride do informacij in ki pomaga pri ustvarjanju. Mladi so glede tega korak ali dva pred svojimi učitelji.

Ledino v šolo enaindvajsetega stoletje pa orjejo tudi posamezni učitelji, ki se odzivajo na potrebe, kršijo veljavne programe, sledijo svoji intuiciji in znajo prisluhniti tudi učencem.

To niso petelini, ki pojejo prezgodaj. S svojo drznostjo budijo druge. V praksi že marsikaj spreminjajo. Samo da jim ne bi kdo začel žugati, ker da se ne držijo programa!

Spoštovani profesorji, ob koncu leta povprašajte svoje dijake, učence, študente, kaj bi oni izpustili pri vašem predmetu, kaj menijo, da bi potrebovali, kakšen način poučevanja jih najbolj motivira.

Poskusite s preskusom znanja, pri katerem bodo lahko uporabljali svoje žepno orodje, pametni telefon.

So to grešne misli? A poskusiti ni greh.

image_print
Tereza

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Dodaj komentar

Pomagajte nam

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte, da bomo lahko še naprej ustvarjali kakovostne vsebine. Postanite Časorisov podpornik!

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Cloudy
3°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.