Zrcalce, zrcalce na steni povej … A je res treba biti tako zelo lep za ta svet?!?

Tršica Nina pametuje.

Dragi mulc.

Saj veš, da lepota ni vse, kajne? Da je važno tisto, kar je znotraj tebe. Da je vseeno, če imaš 7,5 kil preveč. Da sploh ni pomembno, da tvoji lasje živijo svoje življenje, ki se nikakor ne sklada s teboj? Da število vulkanov na tvojem obrazu, ki so tik pred izbruhom (beri: mozoljev) sploh ne omenjam. To SPLOH ni pomembno. Pomembna je samo notranja lepota! Tvoj notranji jaz. Tvoj chi!

Bla, bla, bla, bla!!!

Pokažite mi enega … ENEGA! samega človeka, ki se še ni obremenjeval s tem, kako je videti. Pa takoj pojem tuno zmešano z zobno pasto. Mimogrede, to sem nekoč že storila, ko sem izgubila pri kartah. Ni bilo najbolj fajn.

In ja … tudi jaz sem se že kdaj v življenju obremenjevala s svojim videzom. Ko sem si v petem razredu zlomila nos, sem mislila, da je mojega življenja konec. Finito! Ende! Da se lahko kar zavijem v kovter in pozabim na vse prijatelje. Kaj šele luštne fante. Lep, malo prifrknjen nos, posut s pegicami, je zamenjala precej ukrivljena kumara. Bila sem prepričana, da me bo ljubeče gledal samo še moj pes Fido.

In nikoli ne bom pozabila jutra, ko sem se zbudila z mozolji, ki bi sigurno osvojili prvo mesto na tekmovanju najbolj bljakastih mozoljev. Za nameček sem si s popularnim odstranjevalcem mozoljev umila obraz in ga za vsak slučaj pustila na obrazu kar čez celo noč. Mozolji niso izginili. Je bila pa zato moja koža podobna koži, ki jo je tri dni žgalo sonce.

Ljudje damo precej na lepoto. Na svojo in na lepoto ljudi, ki jih srečujemo. Pomembno nam je, da se počutimo lepe. AMPAK! Zunanjost je dejansko pomembna samo do trenutka, ko s človekom spregovoriš! Takrat se lahko zgodi čudež. Takrat lahko maneken ostane maneken. Krasen in čudovit. Tak kot je na vseh sedemintridesetkrat prefiltriranih profilnih fotkah. Lahko pa se spremeni v čistega povprečneža.

Spomnim se, kako sem nekoč srečala fanta, ki se mi je … zdel malo smotan. Ja, smotan! Mišje oči, brkice, ki sploh niso bile brkice, ampak nek čuden puh okoli nosu, štrenasti lasje … Ampak tisto sekundo, ko je ta fant spregovoril z menoj, se mi je zdel primeren za naziv najbolj luštnega smrkavca. Bil je simpatičen, zabaven in znal je poslušati. Njegove brkice so nenadoma postale krasen moderni okras, ki bi ga morali nositi vsi!

Finta torej sploh ni v tem, kako izgledaš. No ja, fino je, če si vsaj približno umit in čist.

Finta je v tvojem pristopu in tvoji osebnosti, predvsem pa v tem, kako se počutiš v svoji koži.

Zatorej:

• malo se nasmej,
• pohvali sogovornika,
• poslušaj ga
• in predvsem: bodi samozavesten. Poglej se v ogledalo in poišči stvari, ki so na tebi lepe.

Če čisto zares pomisliš: koliko je ljudi, ki se ti zdijo resnično lepi? Tako … res božansko lepi? Mogoče se boš spomnil na dva ali tri primerke. Zdaj pa pomisli, koliko je takšnih, ki se ti zdijo grdi. Res grdi. Se sploh spomniš koga? Jaz se ne.

Moj nos je mogoče res bolj krive sorte. Ampak sem ga preživela. Pa rekordno število mozoljev tudi. In ti povem še nekaj? Lepo me je pogledal še kdo drug, ne samo moj Fido.

In tudi ne samo moja mami. 🙂