NušaOdločitev žirije sem prejela 21. aprila zjutraj.
V šoli sem takoj poiskala Klaro in mentorico Karmen Zupanc. Ravnateljici osnovne šole Polzela in sodelujočim v dokumentarnem filmu smo sporočile veselo novico.
Dokumentarni film, ki je zmagal na natečaju Evropa v šoli, sva s Klaro Jug naslovili Je to naša zadnja noč?
V njem o vojni v Ukrajini govorijo otroci, ki so jo izkusili, slovenski šolarji in dva strokovnjaka.
Dokumentarec je začel nastajati v začetku januarja, ko sem se lotila pisanja scenarija. Odločila sem se, da bo razdeljen na tri dele.
Prvi del je sestavljen iz kratkih intervjujev s slovenskimi najstniki, ki odgovarjajo na vprašanja o vojni.
Njihovi odgovori so mi dali vpogled v to, kako in koliko moji vrstniki razmišljajo o vojni, in na podlagi tega sem potem naprej gradila vsebino dokumentarca.
V prvem delu gledalci dobijo vpogled v perspektivo najstnikov, ki jim vojna ne predstavlja pomembnega dejavnika v življenju, pa tudi v perspektivo fanta, ki se je spoprijateljil s sošolcem iz Ukrajine.
Najprej sva posneli intervjuje z učenci naše šole.
Sledil je povezovalni del, v katerem nastopam jaz.
Drugi del vsebuje izjavi dveh strokovnjakov.
V Celju sva posneli izjavo vzgojitelja in prostovoljca Kristjana Vebra.
S svojo ekipo je bil eden izmed prvih, ki so v Ukrajino poslali različne pripomočke in potrebščine.
V Velenju, ob Škalskem jezeru, sva posneli pogovor z urednico Časorisa, dr. Sonjo Merljak Zdovc. Zanimalo me je, kaj bo povedala o vojni, saj sama o tej temi piše za otroški časopis.
Ko sem pisala scenarij, sem razmišljala, da bi dokumentarec najbolje prišel do izraza, če bi v njem lahko nastopili mladi, ki so ukrajinsko vojno doživeli na lastni koži.
Povezala sem se s slovensko-ukrajinskim mladinskim orkestrom Music for the Future.
Glasbenike sva s Klaro posneli v Ljubljani. To je bila res izjemna izkušnja.
Nazadnje sva posneli še odzive slovenskih najstnikov na to, kar so povedali ukrajinski vrstniki.
Sledil je proces montiranja filma, ki ga je vrhunsko opravila Klara.
Skrbelo naju je, da sva se za snemanje odločili prepozno, vendar so se na srečo vsa snemanja odvila ravno prav.
Najina mentorica Karmen Zupanc naju je bodrila, da sva izdelek izpilili, kolikor se je dalo.
Z njim sva zelo zadovoljni.
To ni bil najin prvi skupni video. Posneli sva jih že nekaj, a je bil ta dokumentarec najkompleksnejši in hkrati najboljši, kar sem jih režirala.
Pred naju je postavil nov izziv in naredili sva korak naprej.
Srčno upam, da si ga bo ogledalo čim več ljudi in da se bosta sočutje in razmišljanje izven okvirjev z njim razširila na vse generacije.
Časoris
Maja
