Zlata plezalka Sara Čopar

Sara Čopar je stara 16 let in je letos postala svetovna in evropska mladinska prvakinja v težavnostnem plezanju in v kombinaciji.

Je tudi svetovna podprvakinja v balvanskem plezanju.

Kje treniraš in kdo je tvoj trener?

Zadnja tri leta treniram v Celju (ŠPO PD Celje Matica), prej pa sem trenirala v Laškem. Zdaj sta moja trenerja Jan Strmole in Albin Simonič. Z ekipo se zelo dobro razumem, tako je na treningih vedno zabavno in ne manjka smeha.

Kdaj si prvič stopila v plezalno steno?

Stara sem bila 5 let, ko mi je prijatelj povedal, da gre plezat. Tudi jaz sem želela poizkusiti in se v plezanje zaljubila. Seveda je šlo najprej vse skozi igro.

Ali se poleg plezanja ukvarjaš še s kakšnim športom?

Ko sem bila mlajša, sem poskusila veliko športov. Igrala sem košarko, nogomet … Zdaj pa nekako ni časa, da bi se resno ukvarjala še s kakšnim športom in ga trenirala. Seveda imam rada vse športe, še posebej če so zraven moji prijatelji ali družina.

Katera je bila tvoja prva medalja in kje si jo dosegla?

Ne spomnim se dobro. Na začetku sem hodila na vzhodno ligo, kjer seveda nisem bila takoj na stopničkah, vendar sem bila vztrajna in sem pridno trenirala. Tako so tudi rezultati prihajali postopoma. Občudovala sem tiste velike in močne punce in si želela tudi sama nekoč postati takšna, kar mi je dalo še večjo motivacijo in vztrajnost. 

Na evropskem in svetovnem prvenstvu si osvojila zlato medaljo v težavnosti. Ti je ta disciplina ljubša kot balvani?

Če sem iskrena, imam oboje zelo rada. Ne bi mogla trenirati samo ene discipline. Je pa res, da balvane nekako raje plezam, saj so bolj zabavni in je več zanimivih gibov. 

Na zadnjih tekmah si odlično plezala tudi v hitrosti. Ti je to všeč?

Tudi hitrost mi je bilo zabavno trenirati, saj sem počasi opažala napredek. Lepo je videti, ko izboljšam svoj osebni rekord, kar mi da motivacijo, da bom še hitrejša. 

Kako je tekmovati na velikih tekmovanjih? Imaš večjo tremo?

Ta tekmovanja so res čisto nekaj drugega kot državna prvenstva. Vzdušje je povsem drugačno. Že ko vidiš toliko različnih držav, tekmovalcev, plezalnih sten, različnih oprimkov, ugotoviš, da tekmuješ na pomembnem tekmovanju. To vse pa s seboj prinese tudi tremo. Pred vsakim nastopom sem živčna, na takšnih tekmah pa še vsaj dvakrat bolj. Vendar sem začela tremo nekako obvladovati. Na tremo poskušam gledati kot na znak, da moram biti zbrana in dati vse od sebe. Seveda pa mi je v čast tekmovati na takšnih tekmovanjih, saj tako pridobim ogromno izkušenj. Tudi o sebi se veliko naučim in imam možnost spoznavati nove ljudi tudi iz drugih držav.

Katere največje poškodbe si imela?

V prvem razredu sem si med igro zlomila roko, kar mi je onemogočilo plezanje za kar tri mesece. Pred tremi leti pa sem imela tudi težave s členki na prstih. Ker si takrat nisem vzela premora, se je poškodba malo zavlekla, vendar je že vse v redu. 

Si pomislila, da bi kdaj postala alpinistka in plezala tudi v naravnih stenah?

V naravnih plezališčih že od nekdaj rada plezam. Res je zabavno biti v naravi in početi, kar imaš rad. Med sezono je žal manj časa za skalo, vendar poskušamo to nadoknaditi ob koncu sezone.

Če ne bi bila športna plezalka, bi bila …?

Uf, težko vprašanje. Verjetno bi bila normalna najstnica, ki rada gleda filme, posluša glasbo, se druži s prijatelji, družino in ji je vedno težko vstati.

Kako kombiniraš treninge in šolo?

Obiskujem I. gimnazijo v Celju in sem v športnem oddelku, zato imam tudi malo prilagojen program in usklajevanje je tako lažje. Seveda moram biti zelo organizirana in kdaj tudi malo dlje ostati pokonci.

Koliko ur na teden treniraš?

Treniram približno petkrat do šestkrat na teden po tri ure. Seveda pa so del treninga tudi različne vaje, ne samo plezanje. Treniram z zelo dobro ekipo. Vedno grem rada na treninge, saj je vedno zabavno. Pomembno je, da počnem nekaj, v čemer uživam, in da so z menoj ljudje, ki jih imam rada.

S Saro se je pogovarjala Barbara Gradič Oset, Planinska zveza Slovenije