Tršica Nina, ki rada pametuje, odgovarja Maji.
Živjo!
Imam manjši problem, ki se bo verjetno slišam trapast. Takole gre. Pred kratkim sem začela nesprestano razmišljati, kako je čas hitro minil. Kako sem že dopolnila 16 let. Kako so ta leta spolzela mimo mene. Kako bi včasih rada, da se vrnejo. Zelo me je strah moje smrti ali pa smrti bližnjega. Rada bi nehala neprestano razmišljati o tem. Rada bi spet uživala življenje, ne da nekje nad mano visijo te misli in zaradi tega nemorem dihati. Nehala bi živeti v preteklosti in premlevati dogodke, ki so se že zgodili. Vem, da bomo vsi enkrat umrli, samo jaz nočem več o tem razmišljati zdaj. Kaj naj storim, da bo tako kot prej, ko o tem še nisem razmišljala?
Lep pozdrav Maja
Živjo Maja,
tvoje skrbi niso trapaste. Nasprotno – so popolnoma normalne in z njimi se srečujemo vsi. Vsi! Jaz, ti, tvoji starši … prepričana sem, da tudi tisti globoko poduhovljeni vodje, ki glasno oznanjajo, da je smrt samo začetek nečesa novega in da jo sami pričakujejo z radostjo v srcu. Japajade. Sigurno tudi njih kdaj stiska okoli radostnega srca.
Kar pomisli … Zakaj obstajajo vere? Zato, da ljudem pomagajo, da jih je manj strah. Da verjamejo v nekaj in zato lažje živijo.
Tudi meni je včasih tako. Zvečer, ko se uležem in čakam na sladki spanec, se nekje izpod pouštra pritihotapijo te strašne črne misli. In potem me je strah za svojo družino, prijatelje, zase …
Nisem strokovnjak, ampak jaz se potolažim takole …
1. Strah je ponavadi votel …
Ljudje se smrti bojimo, ker nimamo pojma, kaj sploh to je, kako se jo občuti in kaj nas čaka potem. Mogoče bo pa res lepo. Mogoče bo tako kot takrat, ko gremo spat. In ja, spim zeeeeloo rada. Obstaja toliko zgodb o posmrtnem življenju, o luči na koncu tunela, da verjamem, da mora biti kaj na tem. In ne poslušam nobenega pametnjakoviča, ki mi želi pokazati nasprotno.
2. Pogovor
Pomaga, če se o tem s kom pogovarjam. Recimo z mojo babi. Nekoč mi je povedala, da se je v mladosti tudi ona zelo bala in je o smrti veliko razmišljala; zdaj, ko je starejša, pa ne več. Pa je super babi, več na žurkah kot jaz. Pravi, da se človek nekako pripravi na to. Še posebej, če živi polno življenje, z ljudmi, ki jih ima rad.
Če te te misli resnično ovirajo v življenju, če se zaradi njih ne moreš zbrati, če ne moreš razmišljati o ničemer drugem, se pogovori z nekom, ki je strokovnjak na tem področju. S šolsko psihologinjo, s prijaznimi ljudmi na Tom telefonu … Ogromno ljudi ima takšne skrbi, kot jih imaš ti, in verjemi mi, da ti bodo z veseljem pomagali.
3. Živi na polno!
Najbolj od vsega pa mi pomaga, da ŽIVIM! Da se imam fajn, da se družim s prijatelji, družino, da čim več v življenju doživim, potujem, spoznam, naredim en kup napak in veliko dobrega. Ga izkoristim na polno in se ne sekiram preveč za brezvezne malenkosti.
Zato, draga Majči: uživaj in ustvarjaj. Vem, da je lahko reči, težje storiti, ampak: pojdi ven, naredi nekaj, kar si si že dolgo želela, preživi čim več časa s tistimi, ki jih imaš rada, žuraj, pojdi na koncert, preberi kakšno knjigo …
Delaj tisto v čemer si dobra. Meni to daje spodbudo, motivacijo in zagon za naprej.
Če bodo tvoje misli pozitivno naravnane, bodo premagale tiste črne oblake, ki te stiskajo. Da boš drugo leto lahko rekla: »Uauuuuu, kakšno leto je za mano! Naslednje bo še boljše.«
🙂
Vse bo ok! In javi se še kaj.
Imaš vprašanje za Tršico Nino?
Kar piši ji na urednik@casoris.si. In z veseljem ti bo povedala kaj pametnega.