Življenje ob meji, življenje v Novi Gorici in Gorici

Gorica je roman za odrasle, a Mateja Gomboc je tudi otroška in mladinska pisateljica. Zato si je želela, da bi ga mlajši bralci prav tako prijeli v roke.

Napisala ga je, ker je Primorka.

Kot najstnica sem velikokrat zahajala v Novo Gorico in jo imela preprosto rada. Tam sem z družino živela tudi kot mlada žena in mama, v tem mestu mi je bilo lepo.

Mateja Gomboc

Njen roman je letos med knjigami za Cankarjevo tekmovanje v 1. letniku srednje šole. Ker sem strastna bralka, me je res prevzel.

Zakaj ste napisali roman o Gorici?

Najprej sem imela namen pisati o svoji mladosti, a sta me zgodbi dveh starejših Goričank prevzeli.

To je bila odskočna deska za roman o Gorici, ki je bila včasih eno samo mesto, po vojni pa je večji del pripadel Italiji.

Zato so se na tej strani meje odločili zgraditi novo mesto, Novo Gorico.

Kako ste se počutili ob pisanju?

Za roman sem morala veliko študirati. Včasih me je pretreslo do srca, kakšne so bile usode ljudi, ki so zaradi meje ostali brez ljubljenih oseb ali posestev. Na trenutke sem imela solzne oči.

Hkrati me je pisanje vso prevzelo, počutila sem se naravnost slovesno, da mi je dano pisati o nečem, kar še ni našlo mesta v literaturi.

Ali so literarne junakinje plod vaše domišljije ali je katera od njih resnična?

Resnična je Mateja, druge junakinje pa ne. Za Doro in Pino sta mi služili resnični osebi, to sta bili gospa Ana in teta Silva, a samo kot izhodišče.

Življenjske zgodbe so plod moje domišljije, toda vsi zgodovinski dogodki so resnična dejstva. Zato se z romanom lahko veliko naučite, kaj se je dogajalo s slovensko zahodno mejo po vojni.

Kaj želite sporočiti bralcem, ki bodo brali to knjigo, in bralcem Časorisa?

Zagotovo roman odstira del zgodovine, o katerem ne vemo veliko.

Bralce bi želela spomniti, da zgodovino ustvarjajo tudi čisto preprosti, na videz nepomembni ljudje. Taki, kot so zdaj oni sami, v tem trenutku.

Prihodnje leto bosta Nova Gorica in Gorica skupaj gostili evropsko prestolnico kulture. Kaj vam pomeni, da bosta ti dve mesti postali eno?

Mesti sta že zdaj eno, saj je po letu 2007 med njima padla meja, o kateri je v romanu toliko govora.

Srce mi igra ob misli, da bosta zdaj kot eno mesto prestolovali kulturi.

O, da bi ta kultura segla v srca ljudi!