SonjaAlmina Ćosić se po poldrugem letu življenja v Sloveniji ne počuti več kot tujka.
Z družino se je preselila v Velenje, ko je njen oče dobil v Sloveniji službo.
»Navadila sem se na okolico, spoznala sem prijatelje in našla sebe,« pripoveduje Almina, ki prihaja iz majhnega kraja Lukavac v Bosni.
»Vse, kar se mi je hudega ali dobrega zgodilo, me je pripeljalo sem, kjer sem zdaj. Zadovoljna sem in ničesar ne bi spremenila,« pravi Almina.
Starši in prijatelji so ji najbolj pomagali pri tem, da se je navadila na novo okolje. »Ko sem začutila, da mi je hudo, sem se pogovorila z njimi in vse je bilo na koncu v redu.«
V šoli je sčasoma našla veliko prijateljev, s katerimi danes hodi v kino in na sprehode.
Odkar je prišla v Slovenijo, se je veliko ukvarjala s slovenščino, ki se ji je na začetku zdela težka.
»Še vedno imam težave, ampak z vsakim dnem je bolje.«
Prosti čas, kolikor ga ob učenju jezika in delu za šolo sploh lahko ima, najraje preživi v naravi. »Rada jo imam. Ko sem tam, sem sproščena.«
V šolskem letu 2018/19 je ponovno obiskovala tretji letnik Gimnazije Velenje, da bi imela boljše možnosti na maturi, ki jo še čaka.
To je obenem tudi pomenilo, da je izgubila razredničarko, ki ji je prvo leto stala ob strani in jo zelo spodbujala pri njenem vključevanju v novo okolje.
A še vedno sta v stikih, saj je ostala njena učiteljica nemščine.
Prav ona je pri pouku nemščine njej in sošolcem zadala nalogo, da napišejo, kaj bi spremenili v Evropski uniji, če bi imeli možnost.
»Odločila sem se, da bom pisala o enakopravnosti spolov. Razmišljala sem, zakaj so v večini držav ravno moški predsedniki, in ne ženske. Mislim, da bi tudi ženske morale imeti enake pravice tako v politiki kot v družbi.«
Ženske po Almininem mnenju v družbi nimajo možnosti izbire.
»Ko rodijo, je vsa skrb za otroka na njihovih ramenih, moški stojijo bolj ob strani. Želela sem pokazati, da tudi mi, mlajši, razmišljamo o tem in da bi radi nekaj spremenili, ampak pri tem potrebujemo podporo,« pravi Almina.
Alminin esej so razglasili za najboljšega na natečaju Moja želja za Evropo.
Za nagrado bi lahko odpotovala v Bruselj.
Nazadnje se je odločila, da ne bo šla na pot, saj je imela prav v tistem času v šoli, tako je vsaj razumela, veliko obveznosti.
Almini kljub temu priznanje, ki ga je dobila, veliko pomeni, saj je uspela opozoriti na neenakopravnost žensk.
»Nekdo me je dejansko poslušal in se z mano strinjal.«
Odkar je v Sloveniji, je spoznala, v čem je najboljša in kaj jo zanima.
Svoje šolanje želi nadaljevati v Sloveniji. Še vedno si želi, da bi bila nekoč inženirka, vendar še ne ve, ali gozdarstva ali strojništva. To ji je všeč, saj ji gre zelo dobro matematika, ki je eden najbolj pomembnih predmetov v gozdarstvu.
Vsakemu, ki se želi preseliti v novo državo, sporoča, naj se tega ne boji: »Nikoli ne bo na to pripravljen, saj je vsak začetek težak, a obupati ne sme.«
Mateja
