V Sloveniji ne bom govoril rusko ali ukrajinsko

Devetnajstletni Kirill Yakovenko v Sloveniji živi pet let. V Koper se je priselil, ko so se v Ukrajini začeli nemiri.

Čeprav je njegovo ime Kirill rusko, v ukrajinščini bi namreč bil Kirilo, je Ukrajinec. A doma je v tistem delu Ukrajine, ki je zelo blizu Rusije in kjer vsi govorijo rusko, zato uporablja rusko različico imena.

»Hodil sem v rusko šolo, pouk ukrajinščine smo imeli dvakrat na teden. V družini vsi govorijo rusko, povsod sem bil obkrožen samo z ruščino,« pojasnjuje.

Po vojni oziroma nemirih, zaradi katerih je prišel v Slovenijo, se je v Ukrajino priselilo veliko Rusov. »Zdaj 85 odstotkov Ukrajincev govori rusko, ker se morajo prilagoditi tem, ki so prišli. Rusi se nočejo učiti ukrajinsko, ker vedo, da vsi Ukrajinci razumemo rusko.«

Sprva je bilo življenje v Kopru zelo težko, pripoveduje Kirill, saj z bratom v novem mestu nista poznala nikogar. Družbo jima je delala le mama, ki pa je bila pogosto zaposlena vse do večera. Brat se je zato celo za nekaj mesecev vrnil v Ukrajino, zdaj pa spet vsi skupaj živijo v Sloveniji.

Ko je začel hoditi v šolo, je spoznal fanta, ki prihaja iz Rusije in je postal njegov najboljši prijatelj. Ta ga je predstavil prijateljem v Kopru in tedaj mu je mesto postalo všeč.

»Slovenija je mirna in lepa država, vsakič vidiš nekaj novega,« pojasnjuje Kirill.

Na začetku se mu je zdelo zelo nenavadno, da Slovenci zelo spoštujejo pravila. »Če je tako napisano, mora tako tudi biti, in nič drugače. Ampak zdaj, ko že toliko let živim tukaj, to razumem in tudi sam začenjam spoštovati pravila. Vem, da spoštovanje pravil ali ljudi vodi do tega, da drugi spoštujejo tebe. Tako se vse dobro vrne k tebi.«

V poldrugem letu se je njegovo življenje zelo spremenilo. Iz Kopra so se namreč preselili v Krško.

»To je bil res en manjši šok, zgodilo se je dobesedno čez noč. Mama je povedala, da ji je prijatelj ponudil zelo dobro priložnost. Prevzeli bi hotel v Krškem. Jaz pa: Kaj? Komaj smo se navadili na Koper! Potem smo se preselili, meni je bilo lepo tam, sploh prva dva tedna, ker je gozd, pa na samem smo, narava je lepa, razgled je božanski, potem pa sem se začel dolgočasiti, ker nisem imel kaj početi. Pogrešal sem prijatelje iz Kopra. Še dolgo potem sem se vračal v Koper, tudi zato, ker sem moral dokončati šolanje.«

Kirill je imel prav zaradi selitve na drug konec Slovenije priložnost spoznati drugačne ljudi, kraje in pokrajine.

»V Krškem so ljudje čisto drugačni, imajo drugačno mentaliteto, so bolj sproščeni …« ugotavlja.

Selitev potegne za sabo nove prilagoditve. Kaj bi svetoval otroku, ki se je znašel v novem okolju?

»Rekel bi mu: takoj se odpravi ven, na ulico, in se začni spoznavati s komerkoli, ki je približno tvojih let. Če se otroci igrajo na igrišču, če igrajo nogomet ali košarko, pojdi in se začni igrati. Tudi če te najprej ne bodo razumeli, se boste znašli. Mlajši ko si, lažje se vključiš v družbo. Začni se pogovarjati; tudi če govoriš rusko, angleško, albansko, vseeno je.«

Tudi politikom bi znal svetovati, kako naj pripomorejo k dobremu vključevanju tujcev v družbo. Poskrbijo naj za pravila, po katerih tujca, ki pride v šolo in še ne zna jezika, ne dajo v razred z drugim tujcem iz njegove države. Če se to zgodi, se bosta pogovarjala v svojem jeziku, zato se bo veliko težje naučil jezika okolja.

»To ponekod že delajo, sam sem imel to izkušnjo v OŠ Koper. Res sem tam spoznal svojega najboljšega ruskega prijatelja, ampak on ni bil v mojem razredu. Mene so dali v paralelko. To so sicer naredili, da bi preprečili morebiten konflikt med nama, ker je on iz Rusije in jaz iz Ukrajine. Ampak mi smo otroci; kakšni konflikti, kakšna politika, to nas sploh ne zanima. Postala sva prijatelja. A ker je bil v drugem razredu, sem se med poukom več pogovarjal s sošolci, midva pa sva se videla samo med glavnim odmorom.«

Pri vključevanju je bilo zanj najbolj pomembno, da so mu omogočili dodatne ure slovenščine.

»Te sem obiskoval dva ali tri mesece, potem pa je profesorica rekla, da mi ni treba več hoditi, ker znam dobro slovensko. Res se mi zdi pomembno, da se naučiš jezik. Jaz sem prišel v novo državo, torej se moram jaz prilagoditi. Poznam sosede, ki že petdeset let živijo v Sloveniji, a še vedno govorijo hrvaško, niti ene slovenske besede ne poznajo. In potem me sprašujejo, pa kako si se tako dobro naučil slovensko? Ne vem, potrudil sem se, ne bom govoril rusko tukaj v Sloveniji!«

Sedaj zaključuje šolanje na Srednji tehniški šoli Koper. Nič več ne razmišlja, da bo slaščičar, niti, da bo računalničar.

»Šolo bom dokončal, ker nočem, da mi gredo ta leta v prazno. Kaj pa bo potem, še ne vem. Zdaj imamo ta hotel, mama hoče, da ga prevzamem. Očim hoče, da grem v avtomehaniko. Vsi hočejo različno, kaj pa hočem jaz, se še nisem odločil, ker imam še čas, da razmislim o tem. Še vedno me veseli tudi slaščičarstvo, razumem se na računalnike, ampak nočem se vse življenje ukvarjati s tem.«