Samo če si v življenju postaviš cilje, lahko uspeš

Življenjski cilji Dženane Brkić so se v poldrugem letu, odkar je v Sloveniji, precej spremenili, a njen pogled na življenje tukaj ostaja enak.

»Še vedno mislim, da je zame v Sloveniji boljše, seveda, ampak moram povedati tudi to, da če bi se sistem v moji Bosni spremenil, bi se takoj vrnila nazaj,« pravi dvaindvajsetletnica, ki se je v Celje priselila iz Ključa, majhnega mesta v okolici Bihaća.

V Bosni in Hercegovini je obiskovala šolo, v kateri ni bila zadovoljna. Njene sanje so bile večje od tega, kar ji je ta lahko nudila. Dolgo je prepričevala očeta, ki je tedaj že delal za celjsko podjetje, naj ji dovoli, da se mu pridruži. Nazadnje ji je uspelo.

Najprej se je vpisala na Gimnazijo Celje – Center.

Tam ji je že od samega začetka največje težave povzročala angleščina, saj je bilo njeno predznanje slabo.

»Ta angleščina je zmagala nad mano, ni mi dovolila, da dokončam splošno maturo,« pripoveduje Dženana.

»Takrat sem bila zelo žalostna, depresivna in brez ciljev, brez vsega,« se spominja Dženana.

Profesorji, razredničarka in družina so ji priskočili na pomoč. Prepisala se je na ekonomsko šolo v Celju, ki jo sedaj zaključuje s poklicno maturo.

Z novo šolo se je vse spremenilo. Njene sanje so se usmerile drugam. Ne razmišlja več o študiju psihologije niti socialnega dela, čeprav nad tem še ni čisto obupala.

Sedaj namerava študirati na mednarodni fakulteti za družbene in poslovne vede v Celju. A tudi ta študij jo privlači predvsem zato, ker je ugotovila, da lahko še vedno pomaga drugim. Ob tem pa še vedno sanja, da ji bo morda vendarle nekoč uspelo doštudirati še socialno delo.

»Ekonomija me veseli. Najprej sem se spraševala, ali mi bo kaj pomagala v življenju, saj vemo, da je veliko ekonomistov, ki ostajajo doma, tudi če imajo dokončano fakulteto. Ampak pritegnilo me je, da tudi na ta način lahko pomagam drugim. Nedavno sem opravljala prakso v kadrovski službi v podjetju, kjer so večinoma vsi Bosanci, ki ne znajo slovensko, jaz pa sem se res pogovarjala po slovensko. Na ta način sem jim lahko pomagala, ponudila sem jim, kar znam. Lahko sem jim pomagala pri iskanju službe, podaljševanju vizuma pa take stvari,« pravi Dženana.

Ko ni v šoli, dela v trgovini. »To mi res pomaga pri učenju slovenščine, saj vsak dan komuniciram s strankami. Odkar sem začela delati, sem pri učenju slovenščine zelo napredovala, spoznavala pa sem tudi nove prijatelje.«

V prostem času bere slovenske knjige, zaradi slovenščine, pa tudi angleške, zaradi angleščine. Še vedno si želi napredovati v angleščini in meni, da ji to tudi uspeva.

»Včasih grem tudi teč, tukaj za Savinjo. Med tekom se sprostim in takrat si zastavljam nove cilje, iščem rešitve za težave, včasih pa tudi začnem kar jokati.«

»Težko je pustiti to, kar si pač … To, kar si. Sama sem vse pustila tam, vse, kar sem imela, prijatelje in šolo in … oh.«

Kljub temu v Sloveniji ne bi ničesar spremenila. No, morda bi ukinila dvojino.

»Mislim, da bi bilo brez nje desetkrat lažje vsem tujcem, ki pridejo sem.«

In kaj bi svetovala nekomu, ki si želi, da bi se preselil v Bosno?

Najprej bi mu svetovala, naj gre pogledat nekaj najlepšega, kar obstaja. Potem pa bi mu rekla, naj se čimprej nauči bosanščine, ki ni tako enostavna. Če bi potreboval pomoč, bi mu pomagala. Pravijo, da sta bosanščina in slovenščina podobni, ampak to ni res, še posebej takrat ne, ko greš v šolo pisat spis … ali ko se pripravljaš za maturo, predvsem za splošno maturo. Res si nista podobni. In še nekaj … Mislim, da morajo vsi imeti cilje. Če se hočeš nekam preseliti, moraš imeti nekatere cilje, pa željo in voljo, da bi prišel tja, kamor si želiš.«

Njej so prav cilji vedno pomagali. Ko je bila po neuspehu na splošni maturi čisto na tleh, sprva ni imela več nobenega cilja. Potem ko se je vpisala na ekonomsko šolo in ko se je že začela učiti, so se ti cilji od nekod spet pojavili.

»In, seveda, še vedno jih imam. Vsak človek jih mora imeti, če hoče nekaj narediti iz svojega življenja. Jaz sem jih vedno imela. Preden sem prišla v Celje, sem jih imela. Prvi cilj je bil, da začnem šolo. Ko sem jo začela in ko sem videla, da je ogromna razlika v šolskem sistemu, sem si postavila nove cilje, da se naučim slovensko in angleško pa da naredim maturo. Ti cilji so se vedno znova nato spreminjali. Res sem se jih držala in to mi je pomagalo, da sem vztrajala.«

Čuti, da je na pravi poti. Sedaj je njen cilj uspešno opravljena poklicna matura, dokončanje fakultete, nato pa dobra služba.

»Če prideš v drugačno okolje, v drugo državo, se moraš res prilagajati, moraš biti prilagodljiv. Spoštovati moraš vse, kar ti ponujajo. In pa, vedno znova ponavljam, imeti moraš cilje. Med mojimi cilji je slovenščina, da čim bolj napredujem in da se čez par let sploh ne bo začutilo, da sem Bosanka.«