Odzivi na Zgodbe otrok sveta: od skrajno nestrpnih do popolnoma navdušenih

Drugačna barva kože, etnično poreklo, materni jezik in veroizpoved.

Vse to lahko zmoti spletne komentatorje, ki nato pod prispevki o beguncih in migrantih, tudi če so to otroci, puščajo svoja sporočila. Njihove besede so včasih nestrpne, tudi sovražne.

V projektu Zgodbe otrok sveta smo tri leta predstavljali otroke, ki so se priselili v Slovenijo.

Priseljence, ki so za mnoge številka, smo želeli predstaviti z imenom in priimkom, s preteklostjo in prihodnostjo.

Nekatere zgodbe so na spletu naletele tudi na nestrpne odzive. Zakaj je tako? Kaj pripravi odraslo osebo, da pod zapisom o otroku, o njegovih sanjah, željah in pričakovanjih zapiše, naj se vrne, od koder je prišel?

»Komentarji, ki jih berem ali slišim, me v prvi vrsti žalostijo, pa tudi razjezijo in zaskrbijo,« poudarja Mateja Štirn iz ISA instituta, ki s sodelavkami izvaja projekt Izzivi medkulturnega sobivanja. Z njim želijo širšo javnost ozaveščati o tem, kako se uspešno spoprijeti z izzivi vključevanja otrok priseljencev in njihovih družin, kako krepiti pozitivna stališča, nadgrajevati dobre prakse in kako soustvarjati medkulturno družbo. A tudi pod njihovimi objavami na družbenih omrežjih se pogosto pojavijo nestrpni odzivi.

»Ne želim si živeti v nestrpni družbi, ker vem, da sem tudi jaz lahko zelo hitro na drugem bregu. Premalo se zavedamo, kako krhko je v resnici to ravnovesje.«

Mateja Štirn, ISA institut

Premalo znanja o migracijah

»Sovražne besede imajo veliko moč, saj predsodke in stereotipe utrjujejo in tako nadaljujejo začaran krog diskriminacije,« pravi Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti.

Ta moč toliko bolj vpliva na ranljive skupine otrok, ki so na sporočila iz njim novega okolja posebej dovzetni.

Na zagovornika načela enakosti oziroma na številko 080 81 80 se za nasvet, kako ukrepati, kadar nekoga prizadenejo sovražne in diskriminatorne besede in ravnanja, lahko obrne kdorkoli. Če so to otroci, je najbolje, da to storijo s pomočjo odraslega.

Prizadevamo si, da bi živeli v družbi, kjer bo raznolikost prepoznana kot prednost in kjer bodo vsi, še zlasti pa otroci iz najranljivejših skupin, imeli enake možnosti in bili deležni enake obravnave.

Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti

Spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti na podlagi osebnih okoliščin, torej sovražni govor, kot ga opredeljuje kazenski zakonik, je po njegovih besedah nesprejemljivo.

»Otroci so ena najbolj ranljivih družbenih skupin, ki potrebujejo zaščito. To zlasti velja za tiste, ki so brez bližnjih zapustili svoj dom,« dodaja zagovornik.

Več nestrpnih odzivov se je pojavilo pod objavami o otrocih iz arabskega dela sveta. Tudi Tomaž Bergoč, izvršni direktor Unicefa Slovenija, ugotavlja, da sovraštvo do tujcev temelji na tem, od kje kdo prihaja.

»Manj smo nestrpni do tujca, denimo, iz Islandije, kot do tujca iz Afganistana,« pravi in dodaja: »Nestrpnost in ksenofobija do nekaterih družbenih skupin, tudi do tujcev, postajata pri nas vse bolj zaskrbljujoča.«

Po njegovih besedah nestrpna stališča pogosto temeljijo na prepričanju o večvrednosti skupine, ki ji tisti, ki izraža nestrpnost, pripada. Prav tako sta po njegovem zanjo lahko kriva slabo poznavanje zgodovinskih dejstev pa tudi izkrivljeno medijsko poročanje.  

Neučinkovita regulacija

Neučinkovito preganjanje sovražnega govora v Sloveniji omogoča preveč prostora v javnem diskurzu za pavšalne ocene in posploševanja glede migracij.

Sodobne migracije so kompleksen pojav in jih je težko enoznačno interpretirati.

Adriana Aralica, platforma Sloga

»Posebej z vidika obveznosti države je pomembno razumevanje prostovoljnih in prisilnih migracij. Država mora zagotoviti polno uresničevanje človekovih pravic vsem posameznikom na njenem ozemlju. Hkrati enoznačen ali celo nestrpen diskurz o migracijah pomembno sooblikuje javno mnenje in torej okolje, v katero se priseljenci vključujejo. Od leta 2015 v povezavi z migracijami opažamo porast sovražnega govora. V zapisih je zaznati nerazumevanje slovenske pravne ureditve in načel, na katerih temelji, vključno z univerzalnostjo človekovih pravic, enakostjo pred zakonom in nediskriminacijo,« pojasnjuje Adriana Aralica iz platforme Sloga.

Kaj torej storiti?

Zagovornik načela enakosti meni, da si moramo vsi prizadevati, da sovražna beseda sploh ne bo izrečena.

»V družbi si moramo skupaj prizadevati, da sovražna beseda sploh ne bo izrečena. Razblinjanje mitov o beguncih, migrantih in tujcih, izobraževanje o širših posledicah diskriminacije ter o pomenu enake obravnave je bistveno tako za otroke kot odrasle. S temi orodji širimo pozitivne zgodbe o raznolikosti in oblikujemo alternative sovraštvu in nestrpnosti. Ozaveščenost o pomenu enakosti in raznolikosti je najboljše orodje, s katerim se otroci lahko soočijo z besedami, ki jih dojemajo kot sovražne, odrasli pa jim lahko pri tem pomagajo,« meni Miha Lobnik.

Mladi se v poplavi napačnih, čustvenih in zmotnih prepričanj težko znajdejo. Še težje se zoperstavijo sovražnostim brez nelagodja in strahu pred tem, da bi izgubili podporo sovrstnikov oziroma bili zasmehovani, pojasnjuje Tomaž Bergoč.

Kaj lahko zatorej naredijo? Lahko se izobražujejo o družbenih neenakostih, privilegijih, vadijo konstruktivno komunikacijo in postanejo zagovorniki človekovih pravic in pravic otrok.

Postaviti se za sovrstnika, ki je izpostavljen sovražnemu govoru, je zagotovo nekaj, kar pripomore k boljši samopodobi, samozavesti, prav tako pa prispeva k soustvarjanju bolj strpnega in varnega okolja.

Tomaž Bergoč, Unicef Slovenija

Več ozaveščanja

Da je sovražni govor realnost, v kateri živimo in na katero moramo pripraviti otroke, ugotavlja tudi Katarina Bervar Sternad iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij.

Nikakor pa ne smemo pristati na to in sovražni govor sprejeti kot nekaj običajnega. Vedno moramo sami ohranjati spoštljivo komunikacijo in to učiti otroke, ne glede na to, kakšen je naš ali njihov sogovornik.

Katarina Bervar Sternad, Pic

Otrokom moramo povedati, dodaja, kaj je sovražni govor, pojasniti namen in predvsem posledice. Pomembno je, da ga prepoznajo in se nanj ne odzivajo z razburjenostjo, temveč z argumentiranim in spoštljivim odgovorom.

Spodbudni odzivi na zgodbe o uspehu

V letu 2019 sovražnih komentarjev pod Zgodbami otrok sveta nismo zaznali.

Prav nasprotno. Odzivi so bili zelo pozitivni.

Morda tudi zato, ker smo letos v njih predstavili otroke, ki smo jih po letu ali dveh letih ponovno obiskali. V novih zgodbah smo prikazali, kako uspešno in učinkovito so se vključili v slovensko družbo.

A to je bilo mogoče tudi zato, ker so bili ob njih ljudje, ki se niso predali nestrpnosti v ozračju. Otrokom, ki so v njihov kraj prišli iz drugih držav, so stopili naproti in jim nato ves čas stali ob strani.

Kajti, kot pravi zagovornik, z dialogom ne spoznavamo le medsebojnih razlik, temveč tudi dejstvo, da smo navsezadnje vsi – ljudje. Ljudje z enakimi temeljnimi pravicami in svoboščinami.