Najlepša slovenska beseda je prijateljica

Kinda Bara, učenka 8. razred OŠ Bežigrad, je v Slovenijo prišla iz Sirije prek Turčije in Grčije.

V Siriji je že mnogo let vojna. Kindina družina je zato leta 2011 zapustila mesto Damask, kjer so do tedaj živeli. Tam je bila mama pred poroko frizerka, oče pa je ves ta čas izdeloval torbice iz džinsa.

[mappress mapid=”34″]

Kako se je začela vojna?

»Najprej ni bilo nič, samo streljanje, potem pa je bilo vse bolj težko, saj so začeli mesto napadati z bombami iz letala in včasih se je zgodilo, da so se okoli nas sesule stavbe,« se spominja Kinda.

Živeli so v središču mesta, v stari hiši, kjer so še zdaj njeni stari starši. V tej hiši je njen oče imel tudi delavnico oziroma prodajalnico.

»Želeli smo priložnost za novo življenje. Če bi ostali, bi morda umrli,« preprosto pojasni Kinda odločitev, da zapustijo domači kraj, v katerem dedek in babica še danes živita. Odkar so Kindini starši odšli na pot, nimata nikogar, ki bi jima pomagal pri vsakdanjih opravilih.

V Slovenijo so prišli leta 2016. Najprej so jih nastanili v Logatcu, nato so se preselili v Ljubljano. Sedanjim sošolcem se je pridružila tik pred koncem šestega razreda.

V novi šoli ima najraje slovenščino in telovadbo.

»Slovenščina je preprosta, ker pišemo, kot govorimo. Tudi v arabščini je tako, toda arabska pisava ima 28 črk, obenem pa v arabščini pišemo od desne proti levi.«

Šole, ki jo je obiskovala v Damasku, ne pogreša. Pravi, da je bila dobra, toda učitelji so učence za kazen tudi udarili s palico po rokah, če na primer niso naredili domače naloge ali pa so dobili slabe ocene.

V šoli je imela veliko dobrih prijateljic, toda danes ne ve, kje so in kaj se z njimi dogaja. V stikih je le z dvema – prek Instagrama.

Če bi ostala v Siriji, bi po desetih letih osnovne šole šla najprej v srednjo šolo, potem pa bi študirala, da bi lahko postala zdravnica ali oblikovalka.

Sirijo ima rada, ker je tam še vedno njena širša družina in ker ji je arabski jezik, njen materni, pač bližji.

»Prijatelji me tam bolj razumejo kot me tukaj.«

Ko je novim sošolcem predstavljala Sirijo, jim je povedala, da je v njeni domovini veliko zelo starih zgradb. Vreme je tropsko, denar, ki ga uporabljajo, je sirski funt. Nekatere znamenitosti so svetovno znane, na primer palača Azem.

Sirska hrana je zelo dobro, pravi Kinda, ampak jedi je težko pripraviti. Zanje potrebuješ veliko časa.

Med bolj znanimi je na primer tabule; to je solata iz bulgurja – deloma kuhane, posušene in zdrobljene pšenice –, čebule in paradižnika, narezanega na majhne kocke, posutega s peteršiljem in zabeljenega z olivnim oljem in limoninim sokom.

Znana jed je tudi kibbeh: na zunaj je podobna kruhu, v njej pa je meso.

V Sloveniji mnogi poznajo še falafel, polpetke iz zmiksane čičerike in začimb, Kinda pa ima
najraje liste vinske trte, nadevane z rižem in mesom. In seveda čokoladno torto. Pravi, da v Siriji spečejo veliko tort.

V Sloveniji ji je zelo všeč.

»Država je lepa, podobna Siriji. Ljudje so zelo prijazni. Imajo nas radi in tukaj imam veliko prijateljic.«

Tudi tu si želi, da bi nekoč oblikovala oblačila. Pravi, da je, odkar je prišla v Slovenijo, že narisala nekaj oblek.

Kinda se mora v Sloveniji veliko učiti, zato nima časa za druge dejavnosti.

»Z nalogo imam veliko težav, ker si jo prevajam v arabščino in angleščino, nato pa v slovenščino. Ampak upam, da bo naslednje leto bolje, da bom bolje govorila slovensko in da bodo tudi moje ocene boljše.«

Kinda pravi, da je najlepša slovenska beseda prijateljica.

»Pomeni, da si prijateljica in sestra in da imaš nekoga rada in da želiš biti ves čas z njo, skupaj vse početi in da ji vse poveš.«

Kinda ima v Sloveniji prav tako prijateljico. Ime ji je Vita in zaradi nje, pa še Larise in Nine, se Kinda pri nas dobro počuti. In čeprav se pogovarjajo malo v angleščini in malo v slovenščini in včasih ne razumejo, kaj katera želi povedati, nič hudega. Kljub temu so lahko najboljše prijateljice.

Slovarček

Pozdravljeni: Marhabaan

Nasvidenje: Masalam

Hvala: Šukran

Jaz sem Kinda: Esmi Kinda

Osmošolka Vita o prijateljstvu s Kindo

Kinda je prišla v Slovenijo iz Sirije pred nekaj leti. Prvič sem jo videla približno teden dni po prihodu na našo šolo.

Najprej sva se pogovarjali  v angleščini. Pomagala sem ji pri pouku, tako da sem pisala z malimi tiskanimi črkami. Sprva mi je šel ta način pisanja težje, zdaj pa mi gre že zelo tekoče.

Včasih je  pisanje s tiskanimi črkami kar mučno. To velja še posebej takrat,  če moraš hitro pisati nareke. Vendar vseeno gre.

Super glede Kindinega prihoda je moje boljše znanje angleščine, saj jo zdaj veliko več uporabljam.

Kinda je najprej večinoma govorila angleško in pa tudi arabsko ter turško, malo pa je že uporabljala tudi slovenščino.

Zelo me je presenetilo, ko je čez čas začela zelo dobro govoriti slovensko.

Sedaj se večinoma pogovarjava v angleščini, ker sem se na to zelo navadila. Kdaj pa tudi govoriva slovensko, vendar nama gre sporazumevanje takrat malce težje.

Kinda sicer že zelo dobro razume slovensko, vendar ji izgovorjava še dela težave.

Pri njej mi je zelo zanimivo to, kako se trudi čim bolje obvladati slovenščino in kako rada riše.

Skozi najino prijateljstvo sem se naučila nekaj njenih običajev, nekaj arabskih  besed, nekaj o Siriji, o njihovi hrani in o njenem življenju pred prihodom v Slovenijo.

Vesela sem,  da sem jo spoznala in da sem postala njena prijateljica.

Vita Toni, 8. razred