SonjaDvojčka Prohor in Matvej Rjazanov sta se v Slovenijo preselila pred slabima dvema letoma.
V tem času sta se naučila slovensko in navezala veliko stikov. Potovala sta po Sloveniji in tudi po drugih državah, kjer sta se udeležila številnih tekmovanj.
Dvojčka sta namreč izvrstna boksarja.
»Pomerila sva se s srbsko reprezentanco in zmagala. Tudi slovenska ekipa je zmagala proti srbski ekipi. To je zelo dober dosežek, ker vsi mislijo, da slovenski boks ni na takšni ravni kot na primer srbski ali kakšen drug, in to je res super dosežek za Slovenijo,« pravita fanta.
V Celje sta se priselila prav zaradi dobrega boksarskega trenerja, ki tudi sicer skrbi zanju. Njuna starša sta namreč ostala v Bolgariji, kamor so se preselili iz mesta Volgograd v Rusiji, ko so se tam zgodili kar trije teroristični napadi.
Skoraj vsak dan se pogovarjajo po Skypu in Messengerju, starše pa obiščeta tudi med poletnimi in zimskimi počitnicami. Tako poskušata poskrbeti, da ne izgubijo stika.
»Malo nama je žal, ker je težko živeti brez družine, po drugi strani pa je bila to res dobra izkušnja, da sva že pri šestnajstih letih začela živeti sama. To nama bo koristilo v prihodnosti,« razlagata fanta, ki v prostem času rada igrata nogomet in košarko, gledata filme in poslušata glasbo. Čas imata tudi za videoigre.
Na Gimnaziji Celje – Center obiskujeta 3. letnik. Vključevanje v razred, šolo in tudi sicer v slovensko družbo je bilo uspešno, pripovedujeta. Vesela sta, da jima je ravnatelj zagotovil dodatne ure slovenščine, ki sta jo prav zaradi tega zelo izboljšala.
Tudi vsi ostali učitelji so jima pomagali pri učenju nove snovi. Če česa nista razumela, so jima to še dodatno razložili. Zdaj se v razredu počutita veliko bolje kot prve dni, ko še nista znala slovensko in nista imela prijateljev.
»Ko se preseliš v drugo državo, je najpomembnejše, da se naučiš jezika, ker s tem pridobiš spoštovanje drugih. Čudijo se, ‘o, kako lepo znaš slovensko’ … Potem imajo do tebe lepši odnos,« pravita brata.
Vsakomur, ki razmišlja o selitvi v drugo državo, svetujeta, da se najprej nauči jezika, ki ga tam govorijo, in to do te mere, da bo sploh kaj razumel. Kajti brez osnovnega znanja jezika je v tuji državi res težko.
»Zelo koristno je, če te osnov jezika uči nekdo, ki govori tvojo materinščino. Na primer, če bi se sama učila slovensko, nama najbrž ne bi šlo tako dobro. Potem pa je treba še veliko brati in se pogovarjati z različnimi ljudmi, tudi vrstniki, ki obvladajo denimo pogovorni jezik, saj je tudi tega treba razumeti.«
Otrok, ki se namerava preseliti, naj, tako pravita dvojčka, razmisli tudi o kraju, v katerega bi se preselil, in šoli, v katero bi se vpisal, pa tudi, s čim bi se lahko v novem kraju ukvarjal.
»Lahko se recimo vpiše v kakšen športni klub. Ni obvezno, da je prav boksarski, ampak je zaželeno,« se nasmejeta. »Važno je, da bo po selitvi čim bolj aktiven in da bo navezal čim več stikov z drugimi ljudmi.«
Sama si sedaj želita predvsem, da bi dobila slovensko državljanstvo.
Rada bi namreč nastopila na olimpijskih igrah leta 2020 v Tokiu na Japonskem.
»To je res priložnost, ki je do zdaj še nisva imela. Želiva si, da bi tam nastopala za Slovenijo,« pravita fanta, ki že danes tudi vesta, da ne bosta le športnika, ko bosta velika.
Nista se še odločila, kaj bosta po poklicu, vesta pa, da bosta študij nadaljevala na fakulteti.
Urban
