Almina je že kot deklica želela postati gozdarka

Almina Ćosić prihaja iz majhnega mesta Lukavac, ki se nahaja v bližini Tuzle na severovzhodu Bosne in Hercegovine.

[mappress mapid=”31″]

Njen materni jezik je bosanščina, in če jo vprašate, kako se ta razlikuje od srbščine ali hrvaščine, pove: »Razlika je v izgovorjavi. Mi uporabljamo ijekavico, torej beli rečemo bijela, tisti, ki uporabljajo ekavico, pa rečejo bela.«

V Lukavcu je hodila v gimnazijo, čeprav je že od nekdaj želela postati gozdarka. A v njenem kraju te možnosti ni bilo, zato je izbrala šolo, ki ji je nudila splošno izobrazbo.

Končala je tretji letnik, nato se je s starši in mlajšim bratom, ki je še osnovnošolec, pred nekaj meseci preselila v Slovenijo. Čeprav pogreša svoje prijateljice, s katerimi še zdaj vsak dan klepeta po Viberju ali Skypu, je ne moti, da je morala zapustiti domovino.

»Tu imam veliko boljše možnosti za izobraževanje in za prihodnost.«

Zdaj obiskuje tretji letnik Gimnazije Velenje.

Med šolo v Lukavcu in to v Velenju ne opaža velike razlike. Snov je približno enaka, je pa matematika res malo težja in profesorji so bolj zahtevni.

Almina je ena od mnogih mladih iz Bosne in Hercegovine, ki so zapustili dom. Zakaj odhajajo v takem številu? Kakšno je življenje v Bosni danes?

»Možnosti za neko normalno življenje in prihodnost v Bosni so majhne. Po koncu šole je težko dobiti službo. Mladi težko živijo. Če imajo službo, je plača, ki jo dobijo, nizka. Veliko se jih je prešolalo, največ se jih odloča za poklice v zdravstvu. Lani se je iz države izselilo 60 tisoč mladih. Odhajajo v Nemčijo, Avstrijo, Slovenijo.«

Odhajajo mladi in odhajajo cele družine. Kdor ima majhnega otroka, si ne želi, da bi ta odraščal v državi brez perspektive in prihodnosti.

»Mladi samo so, nič posebnega ne počnejo, ždijo. Čakajo, da se nekaj spremeni. Sami se ne morejo upreti, potrebovali bi pomoč vodilnih, ti pa jim ne želijo pomagati, ne želijo, da se kaj spremeni. Dokler se ne bo spremenilo, bodo mladi odhajali v tujino.«

Alminin oče je dobil priložnost, da svoje otroke iztrga brezupu, ki vlada v Bosni. Ponudili so mu službo v podjetju, ki ima sedež v Sloveniji, a njegovi zaposleni delajo tudi v tujini.

Čeprav mladi, ki jih pozna, večinoma poslušajo bosansko muziko, je Almini bližja klasična glasba. Najraje ima Vivaldija. V prostem času teče okoli jezera ali gre na sprehod z bratom, se druži s prijateljicami, pomaga mami. Ker se še vedno zelo trudi z učenjem slovenščine, pogosto vzame v roko tudi delovni zvezek za slovenščino in vadi. Tudi z bratom se poskuša pogovarjati v slovenščini.

Njena najljubša bosanska jed je pita. »Rada imam zeljanico, sirnico ali burek. V Bosni ne poznamo sirovega bureka, burek je samo eden – mesni. Sirnica pa je to, čemur Slovenci rečete sirov burek. V Bosni ne smeš reči sirov burek,« se nasmeje.

Rada bere, najraje kriminalke. In tudi v tem se, podobno kot v svojem glasbenem okusu, razlikuje od drugih otrok in mladih v Bosni. Tudi tam namreč otroci zelo malo berejo; veliko več časa namenijo igranju igric na računalniku ali telefonu.

Ob tem fantje radi igrajo še nogomet, punce pa odbojko. »Odbojkarski klub iz Lukavca je državni prvak,« ponosno pove.

Čeprav je Lukavac mesto, v katerem živi deset tisoč ljudi, leži na hribovitem območju in je obdan z gozdovi. Nič nenavadnega torej, da Almina v naravi išče in najde tolažbo.

»Že od nekdaj je tako, da grem takrat, ko se slabo počutim, v naravo, na hrib, v gozd, in potem gledam drevesa in raziskujem, zakaj so takšna. Zakaj je to drevo majhno in ono veliko. Gledam, kako zelena so drevesa poleti, in opazujem, kako pozimi narava umre. To je prispodoba za naše življenje, poleti je vse zeleno, pozimi vse mrtvo. Takšno je tudi naše življenje.«

Slovarček

Dober dan: Dobar dan

Hvala: Hvala

Nasvidenje: Doviđenja

Ime mi je Almina: Ja sam Almina

Sošolke in sošolci o Almini in multikulturnosti

Kako so Alminin prihod doživljali njeni sošolci?

Kako je njeno bivanje v tujini vplivalo na razred?

In kako bi se počutili, če bi se morali sami preseliti?

Tim: »Prvič, ko je Almina stopila pred tablo, je pozitivno presenetila ves razred. Čeprav smo pričakovali, da bo imela ogromno težav zaradi jezika in asimilacije, smo kar kmalu ugotovili, da je Almina ena najbolj sposobnih v razredu. Poleg svojih visokih intelektualnih sposobnosti je  prijazna, komunikativna in vedno pripravljena  pomagati. Dijaki razreda smo lahko srečni, da je med nami.«

nn: »Almina je zelo pogumna, da se je odločila za nadaljevanje šolanja v tuji državi. Tega ni sposoben vsak, saj moraš premagati številne ovire. Moraš se ne le učiti novega jezika, ampak se tudi vključiti v novo kulturo in si poiskati nove prijatelje. Tega ni sposoben vsak.«

Matic: »Meni se zdi lepo, da je prišla na našo šolo. Presenetilo me je, da  jo dejansko brez težav razumemo, pričakoval sem več nesporazumov zaradi jezika. Sicer je osebno ne poznam preveč dobro, a kolikor vidim, se druži z ostalimi sošolkami in je videti, da se dobro razumejo.«

MM: »Zdi se mi, da potrebuje oseba mnogo poguma in odločnosti, da se vključi v tujo družbo v novi državi. Po mojem mnenju je Almina tu zelo uspešna, glede na to, da se šola v tujem jeziku, in ji želim na nadaljnji poti veliko uspeha.«

NN: »Že samo to, da se med šolanjem na gimnaziji preseliš v tujo državo z drugim jezikom, je zelo težko. Tu me je Almina zelo presenetila. Za učenje je zelo zagreta, pripravljena na vse izzive, ki jo čakajo.«