ČasorisV začetku leta 2020 sem brala o virusu, ki se je širil na Kitajskem, in si mislila, da mi ni treba skrbeti, saj je okužena država na drugi strani sveta.
A že čez mesec ali dva sem spoznala, da je svet bolj povezan, kot sem si predstavljala.
Okužbe so se pojavljale vse bližje, ampak države niso ničesar ukrenile, dokler ni prišlo do kriznih dogodkov, npr. katastrofa v Italiji.
V tednu mojega rojstnega dne so se začele širiti novice o ekstremnih ukrepih, ki so vključevali zaprtje vseh šol in ustanov. Mnenja so se začela deliti.
Eni so verjeli, da se bodo šole res zaprle, med njimi sem bila tudi sama, drugi pa, da so to samo lažne informacije.
In zgodilo se je, kar sem verjela jaz.
Sredi dopoldneva se je po hodnikih začela širiti novica o izdaji ukaza za zaprtje šol. V trenutku, ko smo to zaslišali, je vsak drugi dijak vklopil telefon in šel na spletno stran 24ur, kjer je bila slika besedila, ki ga je objavil eden od vladnih uslužbencev.
V njem je pisalo, da se šole res zapirajo, in to že z naslednjim tednom, in kaj kmalu se je začelo z novico širiti tudi veselje. Torej, če bodo šole zaprte, pomeni, da ni pouka.
Že v ponedeljek mi je ravnatelj izbrisal nasmeh z obraza. V elektronskem sporočilu, ki sem ga dobila, je pisalo, da se bomo s tem ponedeljkom vsi začeli šolati na daljavo.
Z vsako prebrano besedo me je postajalo bolj strah. Ni mi bilo jasno, kako bomo lahko vso snov predelali sami brez pomoči in razlage profesorjev.
Prva dva meseca sem obupavala nad vsem. Težko sem se privajala na vso pošto, ki sem jo dobivala iz različnih virov, saj je vsak profesor pošiljal drugam.
Eni na to spletno učilnico, drugi na drugo spletno učilnico, za katero sploh nisem vedela, da obstaja, potem so se nekateri odločili za elektronske naslove itd.
Vse je bilo pomešano in kar nekaj časa sem potrebovala, da sem si zapomnila, kam kdo pošilja novo snov.
Potem sem se morala naučiti, kako obdelovati novo snov brez govoreče razlage, zgolj s pomočjo učbenika in spleta.
Bilo je težko in prvih nekaj tednov sem se komaj prebijala skozi šolsko snov. Mami sem ves čas govorila, kako mi je žal, da sem šolo jemala za tako samoumevno, in pri sebi sklenila, da se ne bom nikoli več pritoževala nad poukom, pa če bo še tako nadležen ali pa dolgočasen.
Zdaj, pred koncem pouka, moram priznati, da sem se šolanja na daljavo že precej navadila. Sčasoma je postajalo lažje, vedno hitreje sem opravljala delo in rezultati so bili odlični.
Pogrešam pa svoje prijatelje in sošolce, ki so mi vedno polepšali dan.
Ves čas smo v stiku, se kličemo, imamo videopogovore, a ti niso enaki pogovorom v živo.
Zdaj ko so ukinili prepoved druženja in začeli odpirati lokale in kavarne, že ustvarjamo načrte, kako nadoknaditi vse zamujeno. Vsega se iskreno veselim.
Špela Sevčnikar, 1. c, Gimnazija Velenje
***
Želiš deliti svojo zgodbo iz domače učilnice z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Prispevek objavljamo v okviru projekta Alumni za boljšo znanstveno in zdravstveno pismenost (Alumni Advancing Science and Health Literacy), ki ga sofinancira U.S. Embassy Ljubljana.
Sandra
Nina
Urška
