Zgodbe iz domače učilnice: Vrnili smo se v šolo, ki je v marsičem drugačna, kot je bila še marca

Ja, pa je prišel dan, ko smo tudi devetošolci zakorakali nazaj v šolske zgradbe. Verjetno je imel prav vsak devetošolec ob tem drugačne občutke. Nekateri so se radi vrnili, nekateri ne. Vsem nam je verjetno skupno, da si nikoli nismo mislili, da bomo osnovno šolo zaključili na tak način. Vrnili smo se v šolo, ki je v marsičem drugačna, kot je bila še marca. 

Meni je bilo šolanje od doma zanimiva izkušnja, ki si je nikdar nisem predstavljala, prav tako sem se v tem času mnogo stvari naučila, poleg tega sem imela več prostega časa. Res pa je, da sčasoma takšno delo za šolo – kljub vsemu trudu učiteljev – postane monotono in občasno tudi dolgočasno.

V preteklih dneh sem veliko razmišljala o tem, kako bo v šoli, in moram reči, da mi je bilo sploh na začetku kar malo nelagodno, ko je bilo uradno napovedano, da se ponovno vrnemo v šolo. Nisem natančno vedela, kako bo vse skupaj potekalo. Neprijetno mi je bilo, ko sem si predstavljala, kako se bomo obnašali, ali nas bo virus »odbijal« med sabo … 

Bolj kot se je približeval današnji dan, bolj presenetljivo mirna sem bila. Sem pa zjutraj vsaj petkrat pregledala svojo šolsko torbo, če imam res vse s sabo. 🙂

Prigovarjala sem si, da bo vse v redu. Držati se bomo morali določenih ukrepov, a še vedno bomo isti stari dobri mi. Med nami se ne bo nič spremenilo. 

In tako je tudi bilo. Zjutraj nas je učiteljica napotila v prilagojeno garderobo, nato pa v razred. Določeno nam je bilo mesto, kjer smo potem bili cel dan. Na naši šoli imamo v takšnih primerih res srečo, saj nas je zelo malo, učence devetega razreda lahko preštejete na prste dveh rok, pa vam bodo prsti še ostali … 😉

Vesela sem, da se je naša šola tako dobro organizirala, ker se zaradi tega zelo dobro in bolj varno počutim. 

Zaščitnih ukrepov je sicer veliko, med sabo nismo vajeni imeti takšne razdalje, vendar smo že dovolj stari, da se take distance privadimo.

V šoli je bilo lepo, ker smo se spet videli. Mislim, da je človeštvo med pandemijo malo izgubilo stik za sočloveka, in zato se mi zdi pomembno, da smo v stiku »v živo« – čeprav na razdalji.

Ko prideš po dolgem času spet v šolo, ko imaš občutek, da se življenje vrača nazaj v stare tirnice, takrat se šele zaveš, kako je lepo biti v družbi razreda, ko se skupaj smejimo – kljub temu da morda med šolanjem doma sošolcev ne pogrešaš. 

Meni je najbolj žal, da smo ravno deveti razred in da se ne bomo mogli posloviti tako, kot bi se v normalnih razmerah.

Načrtovan zaključni izlet odpade (načrtovali smo potovanje v tujino), ne vemo, kako bo z našo »zaključno prireditvijo«.

Na naši šoli sicer nimamo tradicionalne valete, imamo pa prireditev ob koncu šolskega leta, na kateri nastopajo vsi učenci. Posvečena je predvsem tistim, ki zaključujejo šolanje na osnovni šoli – letos torej nam.

Verjetno prireditve letos v takem obsegu oziroma na takšen način ne bo. V razredu se trenutno pogovarjamo, kako bi jo lahko izvedli, glede na to, da smo majhna šola in da so nam na voljo dovolj veliki prostori … In glede na naše želje, seveda. Žal mi je, da se devetošolci ne bomo mogli na prireditvi posloviti na enak način, kot so se generacije pred nami.  

Tudi zaključnega izleta sem se zelo veselila, ne vem, česa bolj. 😉 

Zelo mi je žal tudi zaradi izleta, ker bi bil res posebna dogodivščina. Res pa je, da me v zdajšnjih razmerah prav nič ne vleče na načrtovano lokacijo … Tudi za izlet trenutno iščemo rešitev. Šli bomo nekam po Sloveniji, a še ne vemo, kam. 

Kljub vsemu mislim, da ti meseci niso bili izgubljeni, saj smo se zaradi situacije, v kateri smo se znašli, naučili mnogo stvari, ki nam bodo prišle prav v življenju. Spoznali pa smo tudi, katere vrednote so res pomembne: na primer zdravje in socialni stiki. 

Urša Kusterle, 9. razred, OŠ Simona Kosa, Podbrdo

***

Želiš deliti svojo zgodbo iz domače učilnice z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.