ČasorisKoronavirus nam je spet povzročil vrsto preglavic. Zaradi velikega števila okuženih in smrti se je vlada skupaj s strokovno skupino odločila za ukrepe, kot so omejitev gibanja med občinami, prepoved zbiranja ljudi, šola na daljavo in še vrsto drugih.
Mene in verjetno veliko, če ne večine, učencev je najbolj prizadel ukrep šole na daljavo. Ko smo še imeli normalno življenje, sem si velikokrat rekel, zakaj moram spet v šolo. Danes sem hvaležen za vsak dan, ko sem bil lahko v šoli.
Šola na daljavo pomeni, da spet ves čas visiš pred računalnikom. Spremljati moraš naloge, ki jih učitelji pošiljajo na aplikacijo Teams, in sodelovati na videokonferencah. Videokonference nam poleg razlage učiteljev vsaj omogočajo, da malo vidimo sošolce in učitelje.
Zelo pogrešam druženje s prijatelji. Ko smo še hodili v šolo, smo se dobili že na poti, se pogovarjali, smejali in skupaj prišli v šolo. Tudi med odmori smo bili ves čas skupaj in se zabavali. Šola na daljavo nam je to vse preprečila. Poleg tega je tudi več lastnega dela in pomoči staršev. Učitelji ne morejo na videokonferencah vsega razložiti tako kot lahko v šoli. Čeprav si zelo prizadevajo in trudijo, da bi nam omogočili čim lažje sprejemati novo znanje. Toda virtualno učenje je daleč od klasičnega učenja.
Zavedam se, da je koronavirus zelo nalezljiv in da moramo biti pazljivi. Lahko pa nam bi omogočili učenje v šoli. Lahko bi nas razdelili v manjše skupine in bi hodili v šolo po skupinah. V času epidemije sem spoznal, kako pomemben je stik s sošolci in prijatelji.
Upam, da znanstveniki kmalu odkrijejo cepivo in da preženemo ta virus, ki nam onemogoča normalno življenje!
Matic Matečko, 7. razred, OŠ Brezovica
***
Želiš deliti svojo zgodbo iz domače učilnice z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Maja
Sandra
