ČasorisŠe enkrat močno zatisnem oči in že se bom lahko spet znašla v šolskih klopeh.
Vrnitev v normalno življenje mi že kar malo paše, saj bom končno lahko namestila šolsko torbo na hrbet in se odpravila na pot.
Svoj čas doma sem poskusila izkoristiti na najboljši možen način, vendar je vseeno drugače, če imaš toliko omejitev.
Zelo sem si na primer želela videti prijatelje, saj se mi je čas brez njih vlekel in vlekel.
Veliko časa sem posvečala šoli. Čeprav nisem imela največje motivacije, sem se vseeno potrudila in naredila vse.
Prvi teden doma sem bila zelo brezskrbna. »Ah, saj se bomo kmalu vrnili nazaj,« sem si govorila, a sem se malo zmotila. Ko se je začela karantena, mi je bilo vse dokaj zanimivo in se nisem hotela vrniti v šolo. A naslednje tedne mi je že počasi postajalo dolgčas.
Vsega časa nisem potratila za elektroniko, raje sem posegla po kuharskih knjigah in svojo ljubezen do peke izražala skozi nove slaščice. Poskusila sem tudi zdrave stvari, ki jih nikoli prej ne bi, zdaj pa jih jem vsak dan.
Vsak dan sem imela tudi online treninge, pri katerih sem se zelo potrudila. Treniram cheerlading in zdi se mi, da sem zelo napredovala v tehniki. Trenerji so me pohvalili, kar mi veliko pomeni.
Ko mi je mami pustila, da grem lahko končno ven, v civilizacijo, sem vprašala prijateljico, če se srečava. Pripravila sem mini pice in se s kolesom odpravila na drugo stran Ljubljane.
Prispela sem do njene hiše in skupaj sva odkolesarili do travnikov, kjer sva imeli piknik. Malo sva poklepetali in ob sončnem zahodu sem se vrnila domov.
Na eni od razrednih ur, ki smo jih imeli na aplikaciji Zoom, nam je učiteljica povedala, da to šolsko leto verjetno ne bomo šli več v šolo. A po srečanju s prijateljico sem počasi začela dobivati občutek, da se bomo mogoče le vrnili nazaj v normalno življenje.
Zdaj se že pripravljam na odhod v šolo. Pripravila sem torbo in jo oprala, saj je postala že kar prašna. Pripravila sem si tudi obleke za jutrišnji dan.
Nikoli si nisem mislila, da bom tako pogrešala šolske učilnice.
Zdi se mi, da bom to epidemijo vzela kot življenjsko lekcijo in ne kot nekaj negativnega. Veliko bolj bom cenila druženje s prijatelji, potovanja z družino in celo šolanje.
Veselim se ponovnega srečanja s sošolci ter tudi učitelji in upam, da bomo lahko deveti razred zaključili, kot se spodobi.
Želim si vsaj malo valete. Tiste prave, slavnostne očitno ne bo in mi bo zelo manjkala. Upam, da bo v telovadnici vsaj nekaj slavnostnega vzdušja. Obleko že imam in jo bom tisti dan oblekla. Čeprav bo čudno, ker bo to v šoli in samo v krogu sošolcev. Želim si, da bi bili na dogodku tudi starši. Bo pa to malce drugačno slovo od devetletke. Takega nima vsaka generacija 🙂
Želim si tudi slikanja celotne generacije, da bom imela vsaj kakšen spomin v okvirju.
Nato pa bom odhitela poletju in novemu obdobju naproti.
Mina Ravbar, 9. razred, OŠ Hinka Smrekarja, Ljubljana
***
Želiš deliti svojo zgodbo iz domače učilnice z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Maja
