Zgodbe iz domače učilnice: Kako sem v koronačasih naredil video o sklanjatvah

Da bi naredil video, sem se spomnil, ker precej vem o njihovi izdelavi.

Že od malega namreč igram v filmčkih, posojam glas za like v risankah in učnih računalniških igricah. Rad tudi ustvarjam v Photoshopu, kakšen video tudi zmontiram.

Videi z razlago, ki sem jih dobil med šolanjem na domu, so bili večinoma precej slabi. Ni se jih dalo poslušati, saj je bil zvok slab, pa tudi slika ponavadi ni bila v redu.  

Če je bil nastopajoči res zelo zelo smešen, se je še dalo pogledati, drugače pa ne. 

Predlagal sem učiteljici slovenščine, da bi naredil video, in bila je za.

Najprej je sicer predlagala, da predstavim kakšno knjigo, kar se mi je tudi zdelo v redu.

Potem pa smo se učili sklanjatve oziroma sklone. To je bilo dejansko zelo težko in nič nisem razumel. Zdelo se mi je, da če jaz ne ločim med enim in drugim in če ne razumem snovi, imajo verjetno tudi drugi težave in bi nam vsem morda koristil kakšen dober video.

Mami mi je sklanjatve razložila, mi dala tudi cel kup nalog ter primerov, in tako sem sklone nekako razumel. To, kako razumeti sklone, je bil v bistvu najtežji del priprave videa. 

Z besedami, kot sta šola, miza in podobno, mi je najprej razložila, kako gredo skloni. Najprej je sestavila kratke pesmice, potem pa sem tudi jaz po istem modelu poskusil narediti pesmici z besedama virus in karantena, in ju tudi naredil. Ti dve besedi sem izbral, ker sta bili takrat pač modni.

Pri izdelavi videa sta mi pomagala mami in ati predvsem tako, da sta me spraševala, kaj pa pride zdaj, ko sem se izgubil in nisem več vedel, kaj in kako bi naprej.

Ali pa sta me spodbudila, ko sem že obupal … Narediti video je precej zapleteno in brez tega ne bi šlo.  

Kako sem se ga lotil? Najprej sem napisal scenarij. Tu sem poskušal upoštevati naslednje: tekst ne sme biti predolg, večina stvari naj bo povedana samo v tekstu ali samo v sliki, stvari se ne smejo ponoviti v dveh ali več dimenzijah. Tu sem potem naredil izjemo, da sem podvojil imena sklonov, vprašalnice in pa še pesmi; sklone in vprašalnice, da se jih vsak lahko zapomni, pesmi pa zato, ker so moje. 

Načeloma za izobražavalni video velja, da če kdo česa ne šteka, naj si video pač pogleda dvakrat, zato mora biti narejen tako, da se ga da pogledati dvakrat. 

Seveda je scenarij pogledala najprej mami, ga malo popravila, pogledal ga je tudi ati, ga še malo popravil, potem sem ga poslal učiteljici, da ga je še ona malo popravila, in ko so bili vsi zadovoljni, sem v Photoshopu pripravil slikovno ozadje. 

Sledilo je snemanje s pomočjo zelenega ozadja oziroma greenscreena, v mojem primeru je bila to velika rjuha svetlo zelene barve. Najprej smo snemali zunaj, a ker nas je sonce malo hecalo, smo s snemanjem nadaljevali znotraj. Celoten nastop sem ponovil kakih petnajstkrat.

Ker sem reper, mi je bilo kar težko govoriti tako počasi in jasno, kot je potrebno govoriti v izobraževalnih videih, ampak po 5. ali 6. poskusu sem se tudi tega naučil.  

Potem je sledila montaža s programom Adobe After Effects. Dodal sem glasbo in nekaj manjših efektov na ozadje. Posnetke sem sestavil tako, da je napak čim manj, in poskrbel, da se premikajo, saj potem vse skupaj ni tako dolgočasno.  

In video je tu. Vabljeni k ogledu!

Kajetan Dulmin, 6. razred, OŠ Šenčur

***

Želiš deliti svojo zgodbo iz domače učilnice z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.