ČasorisZ družino sem v karanteni od zaprtja šol. V tem času nisem imel fizičnih stikov z nikomer drugim, ne s prijatelji iz šole, ne s soigralci.
V prostem času treniram nogomet pri NK Olimpija. Dneve v karanteni namenjam opravljanju šolskih obveznosti v dopoldanskem času, popoldneve pa si popestrim tudi z nogometnimi treningi, ki v karanteni potekajo v nekoliko drugačni obliki.
Nogometno igrišče je postala domača spalnica ali dnevna soba, poligon pa ulica za blokom. Za pripomočke za trening uporabim domišljijo. Namesto uteži je tu mlajša sestra, plastenke vode pa lahko priročno služijo kot stožci. Ker nogometni treningi niso dovolj, energije je preveč, si nekajkrat tedensko jutra popestrim s tekom po okoliških poljih in gozdovih.
Družbe mi ne primanjkuje, ker se intenzivno družim s starejšim bratom in mlajšo sestro, tako da bi si občasno želel malo več miru.
Ko si zaželim prijateljev, jih pokličem preko Viberja ali pa smo v stiku preko Instagrama.
Vsako popoldne so obvezni družinski sprehodi, na katerih je nogometna žoga obvezni spremljevalec.
Najslabši del karantene je dejstvo, da nimamo nogometnih treningov in da se ne smem družiti s sošolci in soigralci. Najbolj mi je všeč, da sta starša doma.
Od šolskih nalog zelo rad delam naloge za gospodinjstvo. V karanteni sem praznoval tudi rojstni dan.
Dnevi v karanteni mi hitro minevajo, vendar vseeno komaj čakam, da se vrnem v šolo in na treninge.
Vsakodnevne treninge si popestrim s snemanjem posnetkov, ki jih pošiljam trenerju. Ta spremlja delo vseh članov ekipe. Da bo še bolj zabavno, nastanejo posnetki, kot je spodnji.
Aleksander Juvan, 6. razred, OŠ Hinka Smrekarja, Ljubljana
***
Želiš deliti svojo zgodbo iz domače učilnice z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
