ČasorisKot jadranski cunami je Evropejce po poletnih počitnicah zalil drugi val epidemije. Komaj smo se v dobrih dveh mesecih odpočili od koronavirusa in od nenehnega poročanja o njegovem širjenju, je spet med nami.
Zaprta v ljubljanskem dvosobnem stanovanju se sprašujem, kakšen bo tokratni scenarij. Pri sosedih kašljajo. Družina iz spodnjega nadstropja se je izselila. Babica iz zgornjega nadstropja posluša Radio Ognjišče. Oči dela v skafandru, mami pa izumlja nove metode za poučevanje prek spleta.
Midve s sestro, obe vestni osnovnošolki, še nikoli nisva imeli toliko časa v rokah pametnega telefona in tablice. Na njunem zaslonu spremljava pouk osnovne, glasbene in plesne šole. Druživa se prek spleta. Vse se dogaja v istem prostoru, nikamor ne grem, čeprav so nam pravkar podaljšali jesenske počitnice. Ali bom postala zapečkarica?
Vedno sem se upirala pregovoru »ljubo doma, kdor ga ima«. Starši so me vozili po svetu in povsod mi je bilo ljubo. Pod toplino doma si ne predstavljam hiše s pečjo. Dom je zame prostor oziroma mesto v družini, ki me lahko pogreje. Toda očiju v skafandru je prevroče, da bi lahko od njega pričakovala še več pozornosti. Mami je vpeta med računalnik in kuhinjo. Kljub temu da od tam prihaja dišeča toplina, si želim, da bi skupaj pobegnili iz ljubljanskega stanovanja, ki postaja tesn(obn)o.
Kdaj bodo pri sosedih ozdraveli? Kdaj se bodo v spodnje stanovanje priselili novi najemniki? Kdaj bo babica lahko šla varno in brez maske na sprehod? Kdaj se bom lahko rešila zaslona in spet gledala skozi okno avtodoma?
Nadja Volk, 8. a, OŠ Franceta Bevka
***
Želiš deliti svojo zgodbo iz domače učilnice z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
