Želim si, da bi starši mojih učencev vedeli

Tršica Nina pametuje.

Učiteljica sem postala zato, ker imam rada otroke. Velike in majhne.

Tiste  glasne, ki so vedno v ospredju (tudi če morajo ob tem uporabiti kakšen komolec), in tiste, ki tiho čičajo in čakajo, da jih opaziš.

Tiste, ki velikooo berejo, in tiste, ki bi raje pojedli glisto, kot si prostovoljno izposodili knjigo.

Tiste, ki se spotaknejo ob svoje noge pri telovadbi, in tiste, ki računajo hitreje od mene, kar se –mimogrede – lahko kar hitro zgodi. Pred davnimi  časi bi tudi sama raje pojedla glisto kot izračunala kakšen logaritem.

Vem, da so otroci vaši, ampak ko vstopijo v moj razred, postanejo malce tudi moji.

Dragi starši, mogoče ne veste, ampak tako kot vi sem tudi jaz neskončno vesela, kadar so učenci uspešni in napredujejo. Ko osvojijo kakšno priznanje, ko jim končno uspe narediti trebušnjak ali ko preberejo stavek in ga dejansko razumejo. Ali pa ko poklepetajo s sošolcem, ki ga sicer ne prenesejo in so ob tem mirni in sproščeni (kot v filmu, ja). In potem vsa važna hodim po šoli in se počutim neizmerno kul, v glavi pa se mi rola udarna filmska muzika.

Zgodi se, da se kakšen srboritež igra z mojo dobro voljo. In včasih bi ga z veseljem stresla iz hlač. Takrat znam biti huda in tečna in kar naprej težim. Ampak mi zato tak upornež ni nič manj pri srcu. Še huje … ker dneve in noči razmišljam, kako bi ukrotila mravlje v njegovi riti, mi še mičkeno bolj zleze pod kožo.

Tudi učitelji včasih naredimo kaj narobe. Vzgoja je huda in težka reč. Včasih mi uspe in rešim situacijo tako, da bi mi zavidala sama Oprah, ki bi mi čestitala in me imenovala za kraljico vzgojiteljev. Drugič se zgodi, da kiksnem. Brcnem mimo. In se potem sekiram in razmišljam, iščem rešitve v knjigah, na spletu, med starejšimi učitelji in se trudim, da bi napako popravila.

Takrat si želim, da starši ne bi zagnali alarma prve stopnje, teatralno pridrveli v šolo in me postavili na grmado. Sem samo človek. Resnično, resnično si želim, da bi vedeli, da vse kar storim, storim v prepričanju, da delam prav in pravično za vse. Čisto nič me ne zanima, ali je pred mano mulc oblečen v najmodernejša oblačila ali mulc, ki bi mu že pošteno prav prišli novi čevlji.

Želim si, da bi starši vedeli, da lahko pristopijo do mene, kadar jim kaj leži na srcu; njim ali njihovim (mojim) malim čmrljem. Da seveda lahko teatralno pridrvijo v šolo, če jih kaj resnično muči. Želim pa si, da s seboj prinesejo tudi spoštovanje in razumevanje. Kot ju imam tudi sama do njih.

Sem še stare šole (čeprav v resnici še nisem takooooo zelooooo stara). Res, res verjamem, da je najboljše, kar lahko storimo za naše mulce to, da se starši in učitelji spoštujemo, da prisluhnemo drug drugemu in da skupaj iščemo rešitve.

Stavek je klišejski, kajne? Vem, da ste ga že slišali. Najbrž stokrat.

Zakaj? Zato, ker je vse res!

Ja, najbolj si želim, da bi starši vedeli: Če bomo držali skupaj, ni vrag, da ne privlečemo iz naših mulcev najboljše, kar se da!

Upam, da jih bo ob tem skupilo čim manj glist.

Imaš vprašanje za Tršico Nino?

Kar piši ji na urednik@casoris.si. Z veseljem ti bo povedala kaj pametnega.