ČasorisAli tudi na tvoji šoli zbirate star papir, tako kot ga v Hrastniku?
Ravno sem se spravljala k učenju, ko me je poklicala sošolka, če grem z njo in še eno sošolko zbirat star papir.
Zakaj pa ne? Poklicala sem prijateljico iz 8. razreda in jo povabila, naj gre zraven. Pa smo bile že štiri. Dobile smo se pred trgovino Cik Cak v Hrastniku.
Za ves papir, ki naj bi ga zbrale, smo potrebovale nekaj, s čimer bi ga prevažale okrog. Sklenile smo, da si bomo sposodile voziček v Mercatorju.
Čudno, kajne? Prideš v trgovino in, namesto da kaj kupiš, vprašaš: »Dober dan, si lahko, prosim, sposodimo voziček? Saj ga bomo potem vrnile.«
In točno to se je zgodilo. Delavka nam je posodila večji voziček. Zahvalile smo se in šle po mestu.
Zabavale smo se. Po stopnicah smo voziček nosile, po dvoriščih pa vozile.
Ker je v centru Hrastnika veliko stanovanjskih blokov, smo se odločile, da bomo papir zbirale tam. Zbiranje po hišah bi bilo malce težko, ker so vsa naselja na hribu.
Zmenile smo se, da dve počakata zunaj in čuvata voziček, dve pa gresta po bloku. Prvi sva šli midve s sošolko.
Ljudje so bili kar radodarni. Pozvonili sva, vprašali, če imajo kaj papirja, ga dobili ali ne in šli naprej.
Nekateri so zbirali papir za svoje otroke in njihov razred, nekaterih ni bilo doma, drugi pa so ga dali, če so ga imeli.
Pol ure smo bile v enem bloku in ga nabrale za četrt vozička. To je bila odlična telovadba za roke.
Naslednjo rundo sem s prijateljico čuvala voziček. Bilo je prijetno, menili sva se o marsičem.
Po drugi rundi je bil voziček poln. Zdaj smo ga samo morale peljati na zbirno mesto.
Prišle smo pred šolsko dvorišče in tam je bil velik moder kontejner. Na njem so bile neke prečke, po katerih sem lahko priplezala na vrh in videla, kaj je notri. Na kratko, marsikaj. Med drugim tudi samokolnica.
Začele smo označevati papir in ga zlagati, ko se je ena spomnila, da bi bilo bolje, če ga ne bi, ker ga morajo stehtati.
Oddelek dobi za papir, ki ga prinese v reciklažo, denar. Ta denar porabi za zaključni izlet.
Zložile smo ga nazaj v voziček in z njim odšle v šolo, da bi izvedele, kako in kaj.
Vse je bilo prazno. Kar čudno je biti v šoli, ko ni nikogar.
Srečale smo čistilko, ki nam je rekla, da naj ga pustimo kar pred šolo.
Moje prijateljice so z zbiranjem nadaljevale, jaz pa sem morala domov, ker smo tisti teden pisali slovenščino.
To je bila vsekakor zanimiva izkušnja. Toplo priporočam vsem, ki imajo radi ekologijo in se radi zabavajo.
Angelina Vavtar Abram, 9. razred, Osnovna šola narodnega heroja Rajka Hrastnik
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Maja
Sandra
