Zakaj mi je težko?

Sem Vladlena. Stara sem 16 let in sem iz Ukrajine.

V Slovenijo sem se z družino preselila pred dvema letoma.

Moje prvo leto v Sloveniji je bilo precej težko in naporno, saj sem morala iti v novo šolo ter razred in se učiti v tujem jeziku, ki ga takrat še nisem poznala.

Začetek mojega drugega šolskega leta je veliko boljši. Zelo sem se veselila nove šole. V njej sem spoznala veliko novih ljudi, moja slovenščina pa je do takrat bila že precej dobra.

24. februarja se je moje življenje spremenilo.

Že več kot pol leta živim v strahu.

Skrbi me za družino, prijatelje, znance, mesto in državo.

Vsako jutro vstanem in začnem brati novice. Pišem svojim starim staršem in prijateljem, kako so preživeli noč in ali je vse v redu.

Vladlena Finik

Težko mi je poslušati, ko mi babica pove, da je celo noč slišala rakete, ki so bile zelo blizu.

Težko mi je brati novice in izvedeti, da mest, kamor sem zelo rada hodila kot otrok, ni več.

Težko mi je, ko se spomnim na moje bivše učitelje in znance, ki so trenutno na frontnih črtah.

Težko razumem dejstvo, da še vedno obstaja veliko ljudi, ki podpirajo državo agresorja.

Težko mi je gledati številke mrtvih ljudi, ki niso bili nič krivi.

Težko mi je poslušati smrtne grožnje, ki so mi namenjene samo zato, ker sem Ukrajinka.

Težko mi je razumeti to, da so moji družinski člani in ljudje, ki jih imam rada, v nevarnosti in lahko kadarkoli umrejo.

In težko mi je razumeti, da ne morem nič narediti ali ne morem pomagati na noben način.

V mojem likovnem delu sem poskusila prikazati lansko šolsko leto, ki je bilo zelo naporno in mentalno težko zame. Vojna, žalovanje, smrt, strah za moje bližnje, jezikovne ovire, težko šolanje, veliko stresa … Vse znotraj moje glave, kjer je vse temno in zapleteno, veliko misli, skrbi, bolečine. V sredini vsega tega sem jaz.

Vidimo lahko tudi nekaj mehurčkov. S tem sem poskusila prikazati mesta, kamor se lahko skrijem pred težavami in mislimi, kjer uživam in pozabim na vse slabo.

Mehurčki so kot ovojnica, ki me skriva pred svetom, čeprav je zelo tanka in zlahka poči.

Ti mehurčki so nekaj dobrega, kar se je zgodilo v tem letu. So kot žarek svetlobe in mi dajejo upanje, da bo vse v redu, ter mi pomagajo živeti naprej.

Vladlena Finik, 2. d, Gimnazija Poljane