Zakaj, le zakaj je bilo treba vstati in se vrniti v šolo, se sprašuje Ul

Naznanilo, da se ‘veselo’ vračamo v šole tudi osmošolci, me je, milo rečeno, razočaralo.

Zakaj, je bilo edino vprašanje, ki se mi je zastavljalo. Ocene so bolj kot ne zaključene, torej bomo – kaj? Hodili v šolo, da nam doma ne bo dolgčas? Zaradi socializacije, kot se je glasila ena od bistroumnejših izjav, ki so pretehtale v ZA?

Lepo vas prosim, če se želimo družiti, imamo za to, od kar ni več karantene, več kot dovolj možnosti tudi v popoldanskem času. Mislim, kakšna pogruntavščina! Si predstavljate, pridemo v šolo in se navdušeno socializiramo, torej skušamo s pogovorom nadoknaditi vse dolge tedne izolacije, učitelji pa temu kar ploskajo, kajne?!

Moje skromno mnenje je, če mu že kdo slučajno želi prisluhniti, da bi bilo dosti bolje, da bi se šole v teh zadnjih dneh odprle zgolj za tiste, ki še potrebujejo učno pomoč, recimo dodatno razlago snovi. Na ta način bi se jim lahko učitelji bolj posvetili, znanje bi kakovostno nadgradili in si tako tudi zaslužili tisto oceno, ki bi jim pomagala napredovati v naslednji razred. Tako pa bodo le trepetajoče številke v množici nas, ki bomo ure pouka dojemali kot nepotrebno ‘zabijanje’ časa. 

Ampak, kot sem že zapisal, to je le moje skromno mnenje!

No, zdaj pa je že čas, da se posvetim tistemu, čemur je tale sestavek pravzaprav namenjen – vrnitvi v šolo. 

Današnji dan … Hja, težko ga je pravzaprav opredeliti. Po eni strani bi se že sinoči najraje nekam ‘zavlekel’ in ostal tam do počitnic. Po drugi strani pa sem se na nek nenavaden, meni nejasen način celo veselil tega drugega prvega septembra v šolskem letu 2019/2020. Nejasnega pravim zato, ker smo s sošolci ostali v stikih, torej jih nisem pogrešal v tolikšni meri, da bi jih komaj čakal videti. Pa tudi učiteljic nisem, če sem iskren. Ko so enkrat usvojile Zoom, se jih ni bilo več mogoče rešiti. Joj, upam, da razumejo šalo, če tole berejo. 🙂

Česa pa sem se potem tako nekako – ja, vem, res čudno – vendarle veselil? Bolj ko tuhtam, manj mi je jasno. 

In je napočilo jutro. Trkanje po vratih, pa tisti: »Ul, vstati bo treba!« 

No, tu se je moje veselje končalo. Back to life, back to reality. Rutine ne pozabiš kar tako. Saj veste: kopalnica pa pospravljanje sobe, oblačenje, zajtrk, vmes gledanje na uro, ki je nekam pohitela, za nameček pa še psi, ki hodijo za tabo in čakajo, kdaj se jih boš usmilil in spustil ven … No, ta del rutine mi zagotovo ni všeč. Niti mi nikoli ni bil. In mi verjetno nikoli ne bo.

Tudi pot v šolo je ustrezala nekemu minulemu času: Imaš vse? Zvezke? Kaj pa copati? Kje pa so? Zakaj jih nisi vzel? In še tisoč drugih zakajev! Še dobro, da moramo mimo najboljšega soseda, da je bila težava, imenovana copati, hitro in uspešno rešena. 

Skratka, tega drugega prvega dne sem bil naveličan, še preden sem zakorakal pred šolo in se pridružil čakajočim sošolcem. Kot prvošolčki smo počakali, da pride po nas razredničarka in nas ‘v gosjem redu’ popelje do razreda. Ne, saj ne, gosji red sem si izmislil. Vsekakor pa smo ji sledili dosti bolj umirjeno, kot bi ji sicer. 

Kaj bi še lahko napisal? Nič takega. Razredni uri, ki je minila v poslušanju navodil, za katere se že vnaprej ve, da se bodo nenehno spreminjala, so sledili še ostali predmeti, kjer smo izvedeli natančno tisto, kar sem vedel že vnaprej: ocene so bolj ko ne zaključene, torej bomo – kaj? 

Hja, mislim, da mi ni treba nadaljevati, kajne? 

Ul Zorc-Rupnik, 8. razred, OŠ Brezovica