ČasorisPozdravljeni!
Da me šolanje na daljavo ne moti, kvečjemu nasprotno, že veste. Zato o tem ne bom izgubljal besed. Me je pa nekaj zbodlo do te mere, da sem moral sesti za računalnik in se oglasiti.
V spomladanski karanteni smo bili vsi prisiljeni plavati, pa če smo znali ali ne. S tem mislim na delo z računalnikom, video konference, oddajo nalog. Vsa logistika, o kateri prej nismo nikoli razmišljali, je nenadoma postala naš vsakdan.
In smo nekako celo zmogli. Dva tedna smo se lovili, potem pa so stvari stekle in prav dobro tudi tekle. Po normalizaciji stanja je sledila vrnitev v šolo. Nato je bilo na vrsti nekaj, čemur naj bi rekli poletne počitnice, a je bilo vse skupaj bolj podobno nenehnemu ugibanju, kdaj iti na počitnice, da se boš, če je tvoja destinacija v tujini, še lahko pravočasno vrnil, ko se bo država počitnikovanja znašla na rdečem seznamu. K sreči nas je reševal domači bazen, zato morja nisem pretirano pogrešal.
Jesen se je začela dokaj normalno. Ampak v ozadju se je ves čas govorilo o tem, da moramo biti pripravljeni na delo na daljavo, če se zadeve znova zaostrijo. Imeli smo celo »izobraževanje« na to temo. Sem pa ravno takrat zbolel in je ta sila pomembna ura minila brez mene.
V bistvu bi bilo vseeno, če tudi sošolcev ne bi bilo. Kdor se je spomnil, da Zoom ni ustrezna aplikacija (ali Skype ali Whatsapp ali …), je brcnil v temo, kot se temu reče. Mislim, je ministrstvo sploh koga vprašalo za mnenje, ko so se odločili za delo s Teamsi? So namerno uporabili aplikacijo, ki je skorajda nihče od učencev in učiteljev ne pozna in ne uporablja, čeprav smo ravno otroci tisti, ki zadnje čase pač bolje »obvladujemo« informacijsko tehnologijo od večine?
Zakaj je bilo treba spreminjati nekaj, kar se je izkazalo za dokaj v redu, v nekaj, čemur bi se pod normalnimi pogoji vsi smejali? V bistvu se vsi smejimo. Kajti zadeva je zastarela, neuporabna in v konceptu ter kontekstu zgrešena. Če pač odločevalci niso vedeli, kako in kaj, bi bilo najmanj, kar bi lahko naredili, da bi se obrnili na ciljno publiko in se posvetovali tako z učitelji kot z nami, kajne? Mogoče bi se še česa naučili od nas.
Tako pa smo prisiljeni uporabljati nekaj, kar sodi – dobesedno – v preteklost. Poleg tega tudi ne deluje, kot bi moralo. V bistvu se šteje za dober dan pouka, če vse skupaj ne prekine več kot trikrat. Sramota! Aja, si je kdo uspel pogledati tudi sisteme shranjevanja in komunikacije? To je šele poglavje zase. Še dobro, da nas niso postavili kar v DOS.
Da ne bom predolg: ta uporabniška izkušnja je katastrofa! In kdor si je sistem zamislil, naj pošteno razmisli o lastnih sposobnostih prilagajanja informacijskim sistemom današnjega časa.
Toliko od mene. In upam, da bo zdaj, ko so šolam končno dovolili, da lahko uporabljajo katerokoli aplikacijo želijo, spet stekel pouk, kot je tekel pred tem izjemnim logističnim podvigom. Pa brez zamere!
Ostanite zdravi in pazite nase!
Ul Zorc-Rupnik, 9. razred, OŠ Brezovica
***
Želiš deliti svojo zgodbo iz domače učilnice z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Manca
You must be logged in to post a comment.