Ime mi je Luka. V šolo hodim v Koper. Živim na Hrvaškem. Ko sem izvedel, da bodo policisti odšli z meje, sem mami rekel, da mi bodo manjkali. Ona je imela idejo, da bi nekaj lepega naredila zanje.
Narisal sem risbo. Mama me je peljala na mejni prehod Dragonja, da sem jim dal risbo.
Na policijski postaji sem imel malo treme, ampak je bilo lepo. Policist je bil velik. Bil je zelo vesel obiska. Pogovarjal se je z mano, mi dal roko. Povedal je, da že zelo dolgo dela na meji in da mu bo težko delati nekaj novega.

Počutil sem se dobro, ker sem naredil nekaj lepega za policiste.
Vsa ta leta je bilo vedno vse dobro, ko smo se vozili čez mejo.
Zdaj smo malo bolj hitro v Kopru. Dobro je bilo tudi z mejo. Zame je bila nekaj normalnega.
Vedno so nas spustili čez.
Hrvaška policistka je bila zelo prijazna. Včasih je bilo s policisti zabavno. So bili malo smešni. Spomnim se tistega, ki je imel pobrite lase. Vedno sem ga srečal. Eden je gledal mojo jutranjo frizuro. Smejal se je, ko mi je vse štrlelo v zrak.
Da bo moja slika na internetu, nisem pričakoval niti slučajno. Niti, da bo toliko ljudi izvedelo, da sem obiskal policiste na meji.
Luka Guglielmino, 3. razred, OŠ Pier Paolo Vergerio il Vecchio Koper
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
