Za začetek se vrnimo nekaj let nazaj in se spomnimo Univerzalne deklaracije človekovih pravic, podpisane in ratificirane leta 1948, ki poudarja enake pravice moških in žensk.
Leta 1979 je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela še najpomembnejši dokument na področju zagotavljanja pravic žensk, in sicer Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk.
Kljub obema dokumentoma še vedno živimo v družbi, v kateri večinski del prebivalstva še vedno vidi žensko kot krhko, nežno bitje, katere glavni nalogi sta, da je ljubeča mati in zvesta žena.
Ženske smo veliko več kot to.
Seveda smo nežne, skrbne in ljubeče, a hkrati tako močne, pametne, ambiciozne, polne novih idej.
Čeprav naj bi bili v družbi enakovredni, v vsakdanjem življenju še zasledimo ogromno razlik med spoloma, ki se začnejo že s ponudbo igrač v mlajših letih.
Tudi pri izbiri srednje šole zasledimo, da se v tehniške vode ne poda skoraj nič deklet. Zakaj? Ker še vedno živimo v okolju, kjer so poklici na področju elektrotehnike, strojništva, gradbeništva, avtomehanike … »rezervirani« za fante.
Na gimnaziji je stvar malo drugačna, saj so dijaki tam med seboj bolj enakovredni in jih profesorji spodbujajo pri njihovih željah. Večina se namreč zaveda, da je lahko vsak zelo uspešen na katerem koli področju, če ga to le veseli in ima vsaj malo talenta zanj.
Ker sem uspešna pri fiziki, me tehniško področje še toliko bolj zanima. Kmalu sem tudi ugotovila, da se v moji glavi porajajo vprašanja, ki niso nič kaj »dekliške« narave.
Ena izmed boljših odločitev mojega življenja je bila, da grem v drugem letniku gimnazije na predavanje Ne teslo, tesla bom. Tam so mi predavatelji pokazali čisto drugačno plat tega, kar sem poznala prej. Največji vtis je name naredila magistrica Edita Krajnović. Že s svojo energijo je pokazala, da je vse mogoče, če se le hoče.
Po naravi sem zelo radovedna, zato sem raziskovala naprej. Editi sem napisala e-mail v upanju, da mi bo povedala, kako stvari stojijo.
Kako je v vodah menedžmenta. Sama se želim podati v to smer, a me skrbi, da so ti poklici pri nas že precej »zasedeni« in ne bom dobila službe, hkrati pa, da me bodo kot žensko zelo podcenjevali. Sama sem tudi zelo tehniški tip človeka, zato bi mi delo, kot ga ima gospod Boštjan Dokl Menih, tudi zelo ustrezalo in veselilo, a se tu spet pojavi težava, da ženske v tej smeri podcenjujejo, sploh moški z mislimi: »Ah, kaj bo mene ena ženska učila.«
Katja Pajk v emailu Editi Krajnović
Nisem mogla verjeti, kako hitro in lepo mi je odgovorila, hkrati pa me povabila, da s svojim vprašanjem sodelujem na dogodku Inženirka leta. Seveda nisem mogla reči ne.
Decembra, torej en mesec pred dogodkom, sem z mami šla v Ljubljano, kjer sem svoje vprašanje zvočno posnela. Sicer sem zelo zgovoren človek, a me je kar malo stisnilo pri srcu, ko sem zagledala studio in se potem še spomnila, da bo to slišala celotna dvorana. Nervoza ni trajala dolgo, ker je vse skupaj potekalo v zelo sproščenem vzdušju, in mislim, da smo se na koncu vsi zabavali.
Kmalu je prišel dan dogodka in že sva se z očetom peljala preko Trojan proti Ljubljani. Ko sva prišla tja, sva takoj zagledala elegantno oblečene ljudi, ki so med seboj klepetali. Vsi so izgledali tako sproščeni in zadovoljni s svojim življenjem. Mogoče se komu to ne zdi tako velika stvar, a sama sem ob vstopu v dvorano prekipevala od sreče in ponosa, da sem takrat zbrala pogum in zastavila svoje vprašanje. Občutki, ko sem stala med toliko pomembnimi ljudmi, so bili res nepopisni.
Luči so ugasnile, prižgale so se kamere in z veliko mero pričakovanja se je prireditev Inženirka leta 2019 začela. Voditelj nas je popeljal v vode inženirstva in kmalu je napočil čas za moje vprašanje.
Upala sem, da ne bo izpadlo slabo. Pa res ni. Prav dobro je bilo slišati svoj glas, ker sem se zavedala, da sem v življenju spet šla izven svoje cone udobja. Spoznala sem, da se kljub vsemu stvari spreminjajo na bolje. Sicer bo še potreben čas, da bomo tam, kjer želimo biti, ampak začetek je dober.
Na koncu je sledila še pogostitev in druženje. To mi je bilo zelo všeč, saj sem se lahko pogovarjala z različnimi ljudmi, ki so mi vsak na svoj način predstavili svoje področje dela in mi na hitro opisali tudi možnosti zaposlitve. Bilo je tudi nekaj mladih, takšnih, ki še vedno študirajo. Ti so bili še sploh zgovorni.
Na dogodku sem se naučila predvsem, da bo vse nekoč tako, kot mora biti, če se bom le dovolj potrudila in ne bom izgubila volje in veselja ob prvih ovirah, ki se bodo pojavile.
V življenju štejeta vztrajnost in pogum, hkrati pa kot ženske vseeno ne smemo izgubiti tiste nežnosti, ki nas dela tako dobre.
Kot je rekla Oprah Winfrey: »Stori eno stvar, za katero misliš, da je ne zmoreš. Naj ti spodleti. Potem poskusi ponovno. V drugo jo naredi bolje. Ljudje, ki jim nikoli ne spodleti, so tisti, ki nikoli ne poskusijo. To je tvoj trenutek. Zagrabi ga.«
Katja Pajk, dijakinja 3. letnika, I. gimnazija v Celju