Vem, zmorem, znam skrbeti za kužka

Darilo, ki si ga želijo številni otroci, je ljubka pasja kepica.

Toda ali vedo, kako je treba zanj skrbeti?

»Vem, zmorem, znam skrbeti za hišnega ljubljenčka,« zagotavlja Zoja. Pa je res tako?

Kužka sem si želela že dolgo dolgo časa. Mami in ati sta moje prošnje sprva preprosto preslišala, nazadnje sta popustila.

A tedaj sta mi zabičala: ti boš skrbela, da bo imel vodo in hrano, in ti ga boš vozila na sprehod. Tudi ko bo deževalo. In bo padal sneg. In se ti bo mudilo na trening. Tvoj kuža, tvoja odgovornost.

Z vsem sem se strinjala, ker sem si kužka res želela.

Naš kuža se je skotil poleti, k nam domov pa je prišel oktobra.

Ker vem, da pes potrebuje mir in svoj prostor, sem mu takoj pripravila udobno ležišče. Kadar tam zdaj počiva, ga pustim čisto pri miru.

Ko pa pride do mene in začne skakati okoli mene ali pa me začne z gobčkom suvati v roko, kar je pogosto, vem, da bi se rad igral. Tedaj ga pobožam, vzamem igračko, ki sem jo kupila iz svoje žepnine, in zabava se začne.

Najraje ga učim ukaze sedi, lezi in daj tačko. Kako moram to početi, sem se naučila v pasji mali šoli, ki sva jo skupaj obiskovala. Tam so bili tudi moji starši, ampak glavna sem bila pa jaz.

Ko se naveliča igre in se mi začne umikati, ga spet pustim pri miru.

Na sprehod ga peljem zjutraj pred šolo. Ta sprehod je čisto kratek, toliko da lula in morda kaka. Uf, pobiranje kakcev je res zoprno, ampak tudi to je treba narediti. Vrečke imam kar na povodcu, tako da so zmeraj pri roki. Pa tudi košev za smeti je na najini sprehajalni poti dovolj. Popoldne, po pouku, pa imava malo več časa. Prav veselim se, ko bo začel padati sneg in bova lahko lovila snežinke.

Včasih moj kuža v parku sreča prijatelje. To so drugi kužki, ki jih že pozna. Prav lepo jih je gledati, kako se preganjajo in pri tem navdušeno mahajo z repom.

Včasih naletiva na kužka, ki ga ne poznava. Tedaj vedno vprašam gospodarja, ali ga smem pobožati. Nimajo namreč vsi kužki radi, da jih boža neznanec. Ponavadi mu pustim, da povoha roko. Šele potem ga pobožam.

Pri tem sem tudi nekoliko previdna. Svojemu kužku dovolim, da me poliže po roki, ni mi pa všeč, če to počno drugi. Niti svojemu pa ne dovolim, da skoči name in me začne lizati po obrazu. Tega res ne maram.

Ampak drugače sem zelo rada v njegovi družbi, in ko ga nežno božam po dolgi dlaki, mi je takoj lepše pri srcu.

Zdaj pa moram iti, ker že stoji pred vrati in čaka, da greva spet na sprehod. Še dobro, da ne dežuje. Takrat mi je res malo težko iti na sprehod. Ampak ker sem obljubila, sem obljubila. In če si obujem gumijaste škornje, je najin sprehod lahko tudi prav zabaven. Le tačke mu moram obrisati, ko prideva domov. Tudi to sem že vnaprej obljubila mami.

Za kužka moram sama skrbeti, le občasno mi starši priskočijo na pomoč. Ampak imam ga rada, zato mi ni pretežko. In odkar je z nami, so naši dnevi bolj zabavni.

***

Rubriko Vem, zmorem, znam pripravljamo v sodelovanju z Zavarovalnico Triglav. Več informacij o sobivanju otrok in živali je na voljo na njihovem portalu Vse bo v redu.

Naročite pa se lahko tudi na e-novice posebej za starše. Tako boste najbolj uporabne nasvete prejeli kar v svoj elektronski nabiralnik.