SonjaV prvem razredu morate otroci v šolo s starši.
Sami se smete na pot odpraviti šele, ko dopolnite sedem let. Prej vas lahko pospremijo bratci in sestrice, toda le, če so starejši od deset let.
Velikokrat gredo starši z vami še v tretjem in celo v četrtem razredu. Pri tem morajo biti pozorni, da so dober vzgled; lahko jim rečete, naj nikoli na primer ne gredo čez prehod za pešce pri rdeči luči, tudi takrat ne, ko so sami, brez vas.
Starši si pri odločitvi, kdaj so njihovi otroci dovolj veliki za samostojno pot, pomagajo z nasveti strokovnjakov.
Kaj pa otroci? Kaj menite, kdaj greste lahko sami v šolo?
»Vem, zmorem, znam,« spet vztrajno ponavlja Zoja. »Lahko grem sama v šolo. Ti pokažem? Poglej! Morda ti bodo moji nasveti pomagali.«
Brez skrbi, vem, kako moram čez cesto. In tudi, da ne smem nasesti tistim otrokom, ki iščejo izzive.
V šolo hodim sama že od drugega razreda, ko so morali starši zaradi službenih obveznosti spremeniti svoj urnik.
Ampak ni bilo nobenih težav. Moja pot do šole je podobna tisti do vrtca, in ker smo jo prej skupaj tolikokrat prehodili, jo zdaj znam varno prehoditi tudi sama. In itak je bolj zabavno, ker grem s prijateljicami.
Super je, da ne potrebujem več rumene rutice. Že dolgo nisem prvošolka. Ampak itak sem večinoma oblečena v svetla oblačila, ker je roza moja najljubša barva.
Na poti imam semafor in železniško progo. Ko prečkam cesto, vedno pogledam levo, desno in še enkrat levo.
In tudi ko grem čez tire, naredim enako. Zgodilo se je že, da se zapornice niso spustile in da sem vlak slučajno pravočasno zaslišala. Zato se zdaj vedno prepričam, ali jih lahko varno prečkam.
Starši so mi zabičali, da moram poslušati zvoke iz okolice, zato med hojo nikoli ne bi uporabljala slušalk.
Ko čakam pred prehodom za pešce, tudi pazim, da ne naredim nobenega nenavadnega giba in da ne stojim preblizu roba pločnika. Mamica mi je razložila, da bi lahko voznika nehote prestrašila. Potem bi trznil z rokami, zasukal volan in nemara povzročil nesrečo.
Če vidim odraslega, ki švigne čez cesto pri rdeči luči, zavijem z očmi. Najraje bi mu rekla, da to ni prav. S tem ogroža sebe in druge.
S prijateljicami se včasih žogamo na bližnjem igrišču. Če nam žoga uide na cesto, ne stečem brezglavo za njo, ampak jo grem vedno zelo previdno iskat.
Prometne znake že malo obvladam. Vseh seveda še ne, to bom znala takrat, ko bom v šoli delala kolesarski izpit. Ko se kam peljemo s kolesi, imam na glavi čelado. V avtu sem privezana, čeprav moj sedež sploh ne piska, saj sem prelahka. Tako je pač prav.
Tudi ti poskrbi za varnost na cesti. In če ne veš, ali res vse znaš, poskusi rešiti kviz.
Aja, pa še nekaj! Ne poslušaj tistih, ki ti za izziv naročijo, da skoči na železniško progo ali na cesto. To je res nevarno, saj te lahko zbije vlak, avto, kombi, avtobus ali kolo.
Zdaj veš, kaj moraš narediti za svojo varnost. Lepo se imej, uživaj še naprej in poskrbi za svojo varnost. Čav!
***
Rubriko Vem, zmorem, znam pripravljamo v sodelovanju z Zavarovalnico Triglav. Več napotkov, ki pridejo prav pri uvajanju otrok v svet prometa, je na voljo na njihovem portalu Vse bo v redu.
Naročite pa se lahko tudi na e-novice posebej za starše. Tako boste najbolj uporabne nasvete prejeli kar v svoj elektronski nabiralnik.
Časoris
Maja
