Kako se lahko osvobodiš sramu?

Naslov intermedijske uprizoritve v Lutkovnem gledališču Ljubljana Da te ni sram vzbudi pozornost: le za kaj gre?

Avtorica koncepta in scenarija uprizoritve Varja Hrvatin pojasnjuje, da predstava raziskuje sram: kdaj ga prvič občutimo, kako ga občutimo, kakšne posledice pusti v nas in na kakšen način ga tudi mi lahko proizvajamo. 

Kaj je to intermedijska uprizoritev?

V intermedijski uprizoritvi uporabimo več različnih medijev, ki se medsebojno prepletajo. V uprizoritvi so vključeni elementi virtualne, tehnološke ali informacijske umetnosti, ki jih v grobem lahko razložimo tudi kot umetnost interneta.

Čisto konkretno to pomeni, da so v uprizoritvi močno prisotna družbena omrežja, elementi videa, interneta, glasbe, besedila, citatov, videospotov … Kode QR in linki pa peljejo do aplikacije oziroma spletne strani, ki smo jo razvili posebej za to uprizoritev. Deluje kot klepetalnica.

Zakaj je predstava namenjena mladim, starejšim od 15 let?

Na pobudo Lutkovnega gledališča Ljubljana je predstava namenjena mladim, saj v slovenskem gledališču ni veliko predstav, ki bi bile namenjene prav tej starostni skupini.

Struktura in tematika predstave sta blizu mlajši generaciji, ki je odraščala z internetom in socialnimi omrežji. Ker koncept vključuje družbena omrežja, sram pa je tema, ki je močno vezana na odraščanje, kar je lahko za nekatere zelo kočljivo, smo določili priporočeno starost 15+.

Kaj je glavno sporočilo uprizoritve?

Predstava raziskuje sram: kdaj ga prvič občutimo, kako ga občutimo, kakšne posledice pusti v nas in na kakšen način ga tudi mi lahko proizvajamo. Hkrati pa išče načine, kako se ga osvoboditi in ga preseči s samozavestjo, solidarnostjo in pogumom.

Predstava je sestavljena iz treh delov, postavljenih v treh sobah. V vsaki je igralec s svojo zgodbo, ki je sestavljena iz različnih vsebin – od pravljic, plesa, petja, pripovedi, videospotov, reklam do slik.

Varja Hrvatin

Gledalci se razdelijo v tri sobe in spremljajo samo enega od igralcev v eni sobi. V drugi polovici predstave pa se vse tri sobe, vsi trije igralci in vse tri skupine gledalcev srečajo v spletni klepetalnici, ki povezuje celotno predstavo.

Kako lahko gledalci sodelujejo v predstavi?

Ko gledalec pride v gledališče, mora na posebni spletni strani odgovoriti na vprašanje. Glede na odgovor dobi eno od sob, v kateri se odvija predstava.

Ko se predstava začne, jo gledalci zgolj gledajo. V drugem delu pa lahko v spletni klepetalnici klepetajo z igralci in drugimi gledalci: komentirajo, objavljajo in igrajo igro.

Kje ste dobili navdih za koncept in scenarij?

Že v svojih prejšnjih predstavah Najraje bi se udrla v zemljo in Zelda sem se ukvarjala s temami, kot so sram, krivda in odgovornost. V teh projektih sem se že ukvarjala z različnimi intermedijskimi formati ter raziskovala družbena omrežja, videoigre in internet.

To delo sem si želela nadaljevati tako, da bi virtualni prostor družbenih omrežij prepletla s fizičnim prostorom gledališča.

Zdi se mi, da so to teme, ki so močno prisotne tako pri mlajši generaciji kot v družbi nasploh in da jih v gledališčih premalo naslavljamo.

Družbena omrežja so izvrstna za povezovanje, druženje, izobraževanje in iskanje. Hkrati pa so polna pasti, ki lahko proizvajajo sovražni govor in nasilje. Zato se mi zdi pomembno, da razumemo, kakšna je naša vloga in odgovornost, ko jih uporabljamo.