V pesmi izlijem svoja čustva in počutja

S pesništvom sem začela nekje v osnovni šoli.

Ne bi znala povedati kdaj točno, ampak verjetno okoli mojega prvega vodenja prireditve, kar je bilo v 3. razredu. Takrat sem se začela srečevati z oblikami deklamacije in govora. Spoznavala sem osnove.

V 5. razredu sem se s pomočjo učiteljev bolj poglobila v načine pesnitve in branja samega. Tudi pri pouku smo odkrivali načine pisanja pesmi in rimanja. Ni dolgo trajalo, da sem kakšno rimo zapisala še sama. Učitelji so mi pomagali pri izboljševanju pesnitev in mi dajali kritike. Iz tega sem se skozi leta učila in pisala nove in boljše pesmi.

V svoje pesmi izlijem svoja čustva in takratna počutja. Tako da kar nekaj pesmi verjetno izhaja iz vsega pet minut mojega življenja. Fascinantno mi je, kako so lahko misli postavljene v zaporedje rim, še vedno z istim pomenom kot v besedilu. Presenetilo me je, kako lahko je to v bistvu doseči. Kako se besede kar najdejo, kadar je potrebno.

Tako me je pot pripeljala do pesniških natečajev in tudi do Župančičeve frulice. Ko sem letos poslala pesmi, sem vedela, da so dobre, tako da me uvrstitev v finale ni toliko presenetila, kot me je lani.

Sem pa bila vsekakor vesela, da so se moje pesnitve izkazale za ene izmed najboljših med toliko udeleženci.

Že lani sem se na Župančičevi frulici uvrstila med najboljših 5, letos pa je bilo prav posebno, saj smo lahko prišli na proslavo v Črnomelj.

Veliko bolj zabavno je videti ljudi v živo, kot pa brati maile in gledati videoposnetke. Vzdušje in samo doživetje je nekaj čisto drugega.

Čeprav letos nisem bila izbrana za najboljšo pesnico, so moje rime (moja pesem je v spodnjem okvirčku) še vedno prišle nekam v svet. No, na drug konec Slovenije. Nekje je pa že treba začeti. 

Rahel dež
Stik s človekom,
krˈ pomembna reč.
Danes nemogoča,
obsojajoča.
 
Kakor rahel dež,
počasi narašča,
se sama v sebi obrača,
nemogoča,
kakor rahel dež.
 
Kakor rahel dež,
ravno dovolj mrzla
za še eno odejo,
za še eno idejo.
 
Kako potrpeti
do konca,
do poleti,
ko polni bomo svetlega sonca.
 
Kako obdržati
tisto, kar razpada?
Kako ugoditi
tistemu, ki sanja?
 
Kakor rahel, topel dež,
ki počasi pada
tako, počasi shaja.
Počasi nastaja
kakor meč.
 
Kakor rahel topel dež
ima vonj.
Lahko ima občutek veselja,
sreče, smeha
ali pa samote,
brez toplote, (dobrote)
samo majhne kapljice.
 
Te kapljice so kakor
ta naša samota.
Na začetku malo, majhno,
neškodljivo.
Potlej se jih nabere,
in streha je kar naenkrat
za dva odtenka sive, temnejša.

Gaja Germavc Pušnar, 9. razred, Osnovna šola Franceta Prešerna Maribor

***

Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.