Po koncu šolskih obveznosti sem raziskoval lepote matematike

Že od malega so me zanimala števila.

Starši pravijo, da sem bil star dobra tri leta, ko sem znal šteti do sto, poznal sem tudi vse hišne številke v našem okolišu.

V osnovni šoli je bila matematika moj najljubši predmet. Zares pa sem se »zaljubil« vanjo v 6. razredu, ko smo pri pouku spoznavali tisto »ta pravo« matematiko, denimo številske množice, in ne zgolj enostavne matematične operacije, kot so seštevanje, odštevanje, množenje in deljenje.

In če je bila karantena za marsikoga težko obdobje, je meni prinesla obilo časa, da sem ob popoldnevih, ko sem zaključil s šolskimi obveznostmi, raziskoval lepote matematike.

To mi je bil neke vrste hobi, kot je recimo nekomu nogomet ali glasba.

Najprej sem »predelal« učbenik za 7. razred osnovne šole, nato za 8. razred in tako naprej, dokler mi ni v roke prišel mamin gimnazijski učbenik iz kombinatorike. Ta me je šele prevzela!

Takrat sem obiskoval 7. razred, šolanje pa je še vedno potekalo večinoma na daljavo.

Brskal sem po spletnih straneh ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko in iz čistega veselja poslušal spletna predavanja za dodiplomske študente. Včasih sem obiskal tudi takšna za doktorski seminar.

Najbolj so mi bila všeč predavanja žal že pokojnega prof. dr. Marka Petkovška, zaslužnega profesorja na tej fakulteti. Vsebovala so snov, ki je tudi mene zanimala.

Začel sem raziskovati področje enumerativne kombinatorike in takoj prišel do nekaterih ugotovitev.

Ker mi starši niso mogli dati povratne informacije, ali razmišljam pravilno, sem se opogumil in pisal prof. dr. Petkovšku.

Takoj mi je odgovoril.

Potrdil je, da so moje ugotovitve, do katerih so v preteklosti že prišli matematiki, pravilne.

Jaz sem se pač do njih dokopal »peš«.

Ker je videl, da me področje zanima, mi je poklonil učbenik Diskretna matematika 1, ki ga na fakulteti uporabljajo študenti prvega letnika.

V njem sem se prvič srečal s Stirlingovimi števili, ki so me naravnost očarala. Začel sem brati članke o njih in prišel na idejo, kako bi razširil posplošeno družino teh števil.

Takoj sem pisal prof. dr. Petkovšku, ki mi je potrdil, da je ideja izvirna, in me vprašal, ali bi želel napisati članek na to temo.

Takoj sem se lotil članka v angleščini in ga junija lani, ko ga je pregledal tudi profesor Petkovšek, poslal v kanadsko znanstveno revijo Journal of Integer Sequences.

Letos februarja so znanstveni članek z naslovom The (l,r)-Lah Numbers tudi objavili. Veselje je bilo nepopisno! Predvsem pa sem dobil še večji zagon, da to področje še naprej raziskujem.

Na svoji raziskovalni poti sem bil vedno zelo vztrajen in odločen. Ves čas pa so bili ob meni tudi moji starši in profesor, ki so me pri tem spodbujali.

Profesor mi je na moji raziskovalni poti dal veliko, ne samo po strokovni plati, ampak tudi po človeški. Vedno mu bom hvaležen.

Vsem mladim bi rad sporočil, naj bodo na poti, ki so si jo izbrali, vztrajni in naj ne obupajo zlahka. Trud in trdo delo se po mojem mnenju vedno obrestujeta.

Pomembno je, da se obkrožijo z ljudmi, ki jih razumejo in jih znajo spodbuditi tudi v težkih trenutkih.

Aleks Žigon Tankosič, 9. razred, Osnovna šola Milojke Štrukelj Nova Gorica

***

Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.