V čem sem drugačna od drugih?

Tršica Nina se sprašuje, v čem je drugačna od drugih

Imam kriv nos. Ker sem si ga v petem razredu zlomila pri telovadbi. Ne spomnim se, da bi me zaradi tega zafrkavali sošolci, si me pa zdaj kdaj »sposodijo« prijazni odrasli prijatelji. Zato, da bom bolj utrjena v življenju, pravijo.

Imam tudi precej velika stopala za punco. Zakaj o tem pišem? Ker moj dragi možek ljubi motorje. In da bi se zavedal, da ima res hudo in kul ženo, sem takrat, ko sva šele začela hoditi, pogumno naredila izpit za motor. In si ga tudi kupila. Tisti motor je potem k nam domov pripeljal kolega (ker ga pogumna motoristka sama še ni upala). In ko ga je zagledala moja babi – v čeladi in z vso opremo –, je pripomnila: »Sem že mislila, da se je naša Ninča sama pripeljala, pa so bila tista stopala veliko premajhna, da bi bila njena.« In tako sva oba imela še daljša nosova kot ponavadi.

Moji lasje so tiste sorte, ki niso ne ravni in ne skodrani, ampak preprosto štrenasti. In najlepši dan v življenju (takoj za poroko in otroci) se mi je zgodil takrat, ko mi je mami kupila ravnalec za lase.

Rada pametujem mulcem, ko pišem. V resnici pa nisem tako pogumna. Pri mojih tamičkenih se seveda delam pametno in odraslo in se pretvarjam, da veliko vem. Ko pa sem enkrat morala nadomeščati v devetem razredu, sem že en teden prej razmišljala, kaj naj oblečem, kako naj se obnašam, kako naj bom ravno prav v redu in ravno prav stroga.

Enako velja za telefonske klice. To pri nas raje počne možek. Kliče zdravnike, majstre in naroča pico (v nujnih primerih se potrudim tudi sama).

Ne znam matematike. Še danes ne. Ko sem enkrat delala kot natakarica, sem imela na treh različnih papirčkih napisane račune, seštevke, pijačo … Gostov je bilo pet. Vsi so pili pivo.

Izredno rada spim. In plešem. Še raje pa pojem. Si tudi vi kdaj domišljate, da nastopate v oddaji Slovenija ima talent in da vam ljudje na koncu poklonijo stoječe ovacije, žirijo pa od sreče zadane kap?

Am … Jaz tudi ne.

Vedno sem rada brala. Vseeeeee sorte knjig. Od stripov, ki so res zakon, do resnih odraslih in dolgočasnih knjig. Enkrat sem se na vlaku delala, da nekoga kličem po telefonu, da sem se lahko butasto režala na glas. Ker je bila knjiga tako hecna, da bi se sicer razpočila. In drugič sem se zabila v kandelaber, ko sem po poti domov prebirala o vampirjih.

In vedno sem rada pisala. Že takoj ko sem se naučila pisati, mi je mami kupila dnevnik. In moj prvi zapis je bil: »Danes smo jedli faširano meso in krompir. Šli smo ven, potem pa spet not.« Jako razburljivo.

Ko pa sem bila najstnica, se mi je zgodilo nekaj groznega: »Danes je najstrašnejši dan v mojem življenju. Še nikoli nisem bila tako žalostna in razočarana. Izvedela sem namreč, da moja najboljša prijateljica kadi cigarete.«

Taka sem. Taka sem se rodila in na to nimam veliko vpliva. Imam pa velik vpliv na to, kako bom sama sprejemala tiste, ki niso taki kot jaz. Tiste s popolnimi nosovi, na primer.

Vem in verjamem, da nisem vsem všeč. Ampak, a si res predstavljate, da bi vsi na svetu znali matematiko? In da bi vsi imeli popolne lase? In da bi vsi radi brali?

Dolgčas za znoret!

Zato dajmo, veselimo se tega, da smo drugačni, da so nam všeč različne stvari, da obvladamo vsak svoje zadeve. Zaradi tega je svet pisan in zanimiv.

In zato imam sama rada tudi tiste, ki imajo popolne nosove in krasne lase. Čeprav mi gredo občasno malo na živce. 🙂

Tudi moji mulčki so drugačni. In upam, da se bodo imeli radi take, tudi ko malo odrastejo.

***

Imaš vprašanje za Tršico Nino?

Kar piši ji na urednik@casoris.si. In z veseljem ti bo povedala kaj pametnega.