V Braziliji lahko v minuti dobiš prijatelja za vse življenje

Samara Andrade Pereira je učenka 9. razreda OŠ Kašelj. Prihaja iz Brazilije, iz mesta Belém na severu države.

Brazilija je zelo turistična, a tudi zelo verna država.

Samarin oče je protestantski duhovnik, pastor, in je prepotoval že mnogo sveta. Njegova cerkev ga je kot misijonarja poslala v različne države, tudi v Afriko, kjer je širil krščansko vero med nekristjani, zdaj pa živi v Sloveniji.

Samara se je sošolcem pridružila v šestem razredu. Ko je prišla, jim je predstavila Brazilijo, veliko državo v Južni Ameriki. Tam so jame, ki so podobne Postojnski, in velika mesta, kot je Rio de Janeiro. V tem mestu je znana plaža Copacabana in velik kip Jezusa Kristusa.

V Braziliji živijo drugačne živali kot pri nas, na primer mesojede ribe, piranhe, in pisani modro-rumeni papagaji – are.

Tudi Belém je veliko mesto, prebivalcev ima približno poldrugi milijon. Tam je Samara živela v hiši, imela je veliko prijateljev, plavala je in igrala kitaro. V mestu še danes živita njena dedek in babica. Nazadnje jih je obiskala pred dvema letoma.

»Tudi tu igram kitaro. Všeč mi je zvok tega glasbila. V Braziliji veliko ljudi igra kitaro, to je tipičen brazilski instrument,« pripoveduje Samara.

Brazilija ima tudi tipične jedi, na primer črni fižol, ki ga skuhajo v velikem loncu vode in mu potem dodajo čebulo in začimbe ter skuhajo z mesom.

»Pravzaprav je ta jed podobna pasulju,« pojasnjuje Samara.

Imajo tudi tipične sladice. Samari je všeč brigadeiro, ki je kot čokoladna kroglica.

Puding pa se razlikuje od slovenskega, saj ga pripravljajo s kondenziranim mlekom, vanilijo in karamelo.

Brazilska glasba je znana po vsem svetu in tudi pri nas poznamo sambo. Brazilci radi poslušajo še funk, ki Samari ni tako všeč; pravi, da ima raje pop.

Med otroki je zelo priljubljen strip, v katerem je glavna junakinja Monica, od športov pa … kaj drugega kot nogomet.

»Manjši otroci se radi igrajo tudi med dvema ognjema, najstnice pa gredo rade v šoping ali na sladoled. Imamo res dober sladoled.«

Brazilija je država v Južni Ameriki, torej leži na drugi zemeljski polobli. To pomeni, da tam raste tudi drugačno sadje kot pri nas. »Imamo veliko različnih vrst sadja. Najbolj priljubljeno sadje je cupuaçu. Odpremo ga in ga pojemo. Obožujemo tudi kakav; tudi tega preprosto odpremo in bela zrnca pojemo.«

Samarino mesto Belém leži ob obali, zato se je Samara po pouku lahko sprehajala ob morju, in če je le imela dovolj časa, se je v njem tudi okopala.

»Vreme je tropsko, zato je ves čas toplo. Ko je zima, veliko dežuje, ampak kopat se gremo tudi v dežju.«

V Braziliji so ji najbolj všeč ljudje, ki so veliko bolj odprti in veseli, kot smo Slovenci. Svoje prijateljice zelo pogreša, z njimi se pogovarja po Skypu ali pa so v stikih prek Facebooka.

»Tukaj ste bolj zadržani, da postanete prijatelji, potrebujete več časa kot mi v Braziliji, kjer te za prijatelja za vse življenje sprejmejo že po eni minuti. Tam se tudi veliko objemamo in si tako izkazujemo prijateljstvo. Tu ni tako oziroma objemanje v Sloveniji ni tako pogosto in običajno kot v Braziliji.«

Brazilija je ogromna država, sestavljena iz majhnih državic, vsaka izmed njih pa ima svoje značilnosti.

Rio de Janeiro, ki ga Slovenci morda najbolj poznamo, recimo leži že bolj na jugu Brazilije. A tudi tam je še vedno precej vroče.

»Podnebje, ki je podobno slovenskemu, imajo v Curitibi.«

Zaradi svoje velikosti je Brazilija zelo raznolika. Njen največji problem pa je po Samarinih besedah korupcija. To pomeni, da več dobijo tisti, ki imajo več denarja in ga lahko namenijo drugim, zato da imajo privilegije, ki jih drugi nimajo.

»Če ne bi bilo korupcije, bi bilo tudi šolstvo boljše,« dodaja Samara.

V Braziliji osnovna šola traja devet let in vsak jo lahko obiskuje. V njej se vsi na primer učijo tri jezike: portugalsko, špansko in angleško. Obstajajo pa tudi zasebne šole, ki so veliko boljše, a zanje je treba plačati. Tudi Samara je hodila v zasebno šolo.

»V javni šoli je v enem razredu veliko otrok in učitelji se jim ne morejo toliko posvetiti. Otroci se zato manj naučijo. Največji problem pa je nasilje. Če bi bile razmere v šolah in tudi v državi boljše, bi se otroci morda bolj potrudili. Tako pa mislijo, zakaj naj se učimo, če ne bomo imeli na koncu nič od tega.«

Mnogo Brazilcev zato odhaja v tujino, največ jih gre v Združene države Amerike.

»Tisti, ki lahko, gre. Ameriko izberejo zato, ker jim je jezik blizu. V šoli se učimo angleško in tudi glasbo veliko poslušamo v tem jeziku. Tako se hitro naučimo angleško.«

V Južni Ameriki je še veliko drugih držav, a Brazilija se od njih zelo razlikuje.

»Razlikuje se po jeziku in kulturi. Mi govorimo portugalsko, v ostalih državah pa špansko. Poleg tega imajo mnogi Brazilci prednike iz Afrike, to se pozna na glasbi in plesu, denimo v capueiri,« pripoveduje Samara, ki je v Slovenijo prinesla veliko sončnega brazilskega temperamenta in ki bo, kot pravi, učiteljica jezikov ali zobozdravnica, ko bo velika.

Slovarček

Dober dan: Bom dia

Na svidenje: Até logo

Hvala: Obrigada

Jaz sem Samara: Eu sou Samara