ZalaStrah beograjskih učencev in dijakov se nadaljuje.
Minila sta dva tedna od streljanja na OŠ Vladislava Ribnikarja v Beogradu. Šolarji osnovne šole in gimnazije v srbski prestolnici so znova vznemirjeni in tudi prestrašeni.
Okoli 8.30 zjutraj so tajništva prejela obvestilo o grožnji s podtaknjeno bombo, in da morajo zaradi tega izprazniti poslopja.
Že na začetku šolskega leta so bila obdobja, ko so nekatere šole večkrat na teden prejele anonimen klic o podtaknjenih eksplozivih. Doslej je vedno šlo za lažne preplahe, ki smo se jih skoraj navadili, zato pretirane panike ni bilo.
Kljub temu pa morajo v šolah vsako grožnjo jemati resno!
Med šolami, ki so bile obveščene o podtaknjeni bombi, je bila danes tudi moja, Nemška gimnazija v Beogradu.
To se je pri nas zgodilo prvič.
Ker smo vedeli, da je stavba varovana in da imamo varnostnike, ki spremljajo, kdo vstopi na dvorišče šole, večine ni bilo strah.
Še ravnatelj je, ko je z novico hodil od razreda do razreda, menil, da ni potrebe za paniko. Dejal pa je tudi, naj se ne veselimo preveč, ker pouk predvidoma ne bo odpadel.
V našem razredu smo se spraševali predvsem to, ali bomo šli lahko domov ali ne.
Zapustili smo učilnico in na šolskem dvorišču skupaj z ostalimi razredi čakali policijo.
Predvsem učence nižjih razredov je prizor, kako učitelji nestrpno čakajo, zelo prestrašil.
Starejši učenci smo jih tolažili, se z njimi pogovarjali in jih prepričevali, da je tudi ta preplah gotovo lažen, saj noben tujec ne more priti niti do dvorišča, kaj šele v šolo.
Ampak večina, še posebej mi, ta »večji«, je nestrpno gledala na uro in upala, da nas spustijo domov.
Po 15 minutah sta prišla policista in v dobrih petih minutah pregledala šolo. Nekateri so se spraševali, kako sta lahko v tako kratkem času pregledala vse, zato jih je iskreno skrbelo.
A večina je današnji dogodek videla bolj kot priložnost, da odpade pouk. Ko so nam znova dovolili vstop v šolo, so lahko tisti, ki so bili preveč vznemirjeni zaradi grožnje z bombo, odšli domov.
Seveda se je tudi naš razred povsem izpraznil, čeprav verjetno ne zaradi strahu.
Za starše in učitelje
Kako govoriti o empatiji in kako prepoznati znake nasilja
Časoris
Maja
Sandra
