Ujemajoče se pižame in bučke v stranišču

Tršica Nina, ki rada pametuje, tokrat razmišlja o prazničnih dnevih.

Kot učiteljica imam to prednost, da posebne dni v letu ZARES doživim. Kot otrok. Kot ena taka mala Ninula.

Ko zacvetijo prve cvetlice na drevesih, jih z mojimi malimi čmrlji slikamo in vonjamo. V jeseni  tekamo po kupih barvnega listja. Pozimi slonimo ob oknih in opazujemo, kako prvič pada sneg. In včasih zato špricamo matematiko.

Zakaj je to privilegij učiteljice? Ker odrasli na to malo pozabijo. Tudi jaz sem pozabila, ko sem bila skoraj odrasla. Še sankati sem se pozabila, haaaalo.

Še dobro, da sem postala učiteljica. December je zdaj skoraj moj najljubši mesec v šoli. Skoraj zato, ker je tudi zadnji teden v juniju kar kul, hehe. Ampak december je pa tisti za dušo. Za Ninulo. Ko cel mesec vrtimo novoletne pesmi in ustvarjamo in plešemo in ko nas obiščejo novoletni škratki in moramo delati dobra dela in jesti bombone in sto stvari.

Nekajkrat sem si v teh prazničnih dneh vzela trenutek (na veceju, kakopak) in malo pobrskala po družabnih omrežij. Da so ljudje nadnaravno lepi na Instagramu, že vem. Tokrat pa sem presenečena ugotovila, koliko ljudi ima v svojem stanovanju brezhibno belo steno, pred katero stoji prekrasna smrekica in pod njo darila, ki se ujemajo z barvo bučk na smrekici, na sebi pa imajo ustrezno pižamo. Darila se ujemajo z bučkami in pižamami!

Za našo domačo smrekico stoji odprt predalnik, zaradi katerega ilustrator Miha vedno nori, ko pride na obisk. Ker knjige niso urejene po velikosti (ok, knjige so ful nametane) in ker je zgornji predal namenjen ustvarjanju in je tudi videti precej ustvarjalno. In ta predalnik je na VSEH naših božičnih družinskih fotkah.

Bučka iz smrekice te lahko preseneti kjerkoli v stanovanju – globoko v sedežni, na stolu, kamor se brezskrbno počiš, ali v kopalnici. Najmanjša članica družine v okraševanje doma pač vnaša svoj stil.

In ob družinskem fotkanju smo res krasni. Vsaj eden od nas. Tisti, ki dejansko gleda v kamero. Drugi bi takrat jedel piškot, najmlajši pravkar kaka, kdo od odraslih pa spušča butaste zvoke, da bi se otroci naravno in iz srca zasmejali.

Ujemajočih se pižam nimamo (ker nekdo nima pravega okusa). Imamo pa male bleščičaste oblekice, zaradi katerih je ena od punc mislila, da je Elsa iz Ledenega kraljestva, druga pa je ob vseh bleščicah dobila mini živčni zlom (mož je pripomnil, da ima vsaj nekdo od nas dober okus) in si izborila trenirko.

Tako. Dragi mulci …

Hočem vam povedati, da tudi če vaši prazniki ne zgledajo takšni kot na Instagramu, ni to nič hudega. Res, čisto zares in stokrat zares ni najbolj pomembno, kako zelo se svetijo vaši lasje in zobje, kako napete so vaše mišice in kam boste šli. In kako skrivnostni in čarobni ste videti na fotkah.

Mogoče so vaši prazniki celo zelo bedni. Brezvezni. Mogoče se počutite osamljeno. Mogoče vam gredo božične pesmi tako na živce, da bi najraje ukinili youtube povsod po svetu. Ampak samo v decembru, da smo si na jasnem.

Tudi to se kdaj zgodi. In to se zgodi veliko ljudem. Poznam vsaj sedem takih, ki se raje zabarikadirajo na svoje kavče in po cele dneve gledajo filme, namesto da bi se družili. Pa kaj potem. Prazniki so hitro mimo in tooooooliko stvari nas še čaka.

Zato, moj dragi mulc. Vse, kar ti želim, je samo to, da boš ob sebi vedno imel nekoga, ki te bo nasmejal, ti kdaj malo težil, te počohal po glavi. Koga, s katerim boš lahko naredili kaj trapastega in ki mu bo mar zate. Pa naj bo to mami, dedi, kak kul fant, mogoče sestra, kdorkoli.

Vsak mulc mora imeti nekoga! Vsak!

In z njim preživeti najlepše ali pa najbednejše praznike ever.

In z njim opaziti prve cvetlice in rumenkasto listje. In se spuščati po belih bregovih, tudi ko bosta že stara in siva. In si mogoče kdaj kupiti ujemajoče pižame.

Moji dragi mulci … Vse lepo vam želim v novem letu.

Pa javite se kaj. 🙂

Vaša Tršica Ninula